Naključna najdba golega trupla 23-letne Jasmine Dominić v zamrzovalniku v kleti družinske hiše v Medžimurju je februarja lani pretresla naše južne sosede. Umorila, njeno truplo pa stlačila v skrinjo naj bi jo že leta 2000 njena sestra Smiljana Srnec, ki je včeraj na sodišču v Varaždinu obtožbe znova zanikala. »Nisem kriva, nisem je ubila,« je ponovila, solze pa so ji prepojile zaščitno masko.
»Nočem plačati za nekaj, česar nisem storila, nočem biti žrtev in nočem, da so žrtve moji otroci, pa čeprav to že so zaradi pokvarjenosti in ambicij nekaterih,« se je povsem rdeča v obraz in ob pomanjkanju sape razburila v svojem petnajstminutnem zagovoru. Pravi, da Jasmino pogreša, saj sta bili v dobrih odnosih in sta si pomagali. »Rada sem jo imela in vedno jo bom imela rada,« je po poročanju hrvaških medijev skrušeno razlagala sodniku.
Vidno razburjena
Novinarji so zaradi varnostnih razlogov obravnavo prek videokonference spremljali iz drugega prostora, Srnečevo, ki je v orokavičenih dlaneh živčno zvijala šop papirjev, pa opisali kot vidno vznemirjeno. »Ne razumem, zakaj pričajo nekateri, ki naju sploh niso poznali, mnoge, ki so naju, pa nočete zaslišati,« je bila nejevoljna. Pravi, da je teta med zaslišanjem lagala. Zakaj bi to storila, ji ni jasno.
Obdukcija trupla skoraj dve desetletji pogrešane Jasmine je pokazala, da je umrla od najmanj petih udarcev po sprednjem delu glave, morilsko orožje je bil skoraj zagotovo kos lesa. Tožilstvo je prepričano, da ji je sodila sestra Smiljana. »Jasmino je umorila, ko je ta ležala in se ni upirala. Njeno glavo je zavila v črno plastično vrečko, jo zavezala s hlačnimi nogavicami, pokrov skrinje pa zalepila s sekundnim lepilom. S pomočjo psihiatra bomo dokazali, da je to oseba, ki je zmožna umora sestre,« je sodišče, ki mu predseduje sodnik Tomislav Brđanović, oktobra lani nagovorila varaždinska tožilka Irma Bagarić. Nizke temperature v zamrzovalniku so po njenih navedbah ohranile tudi ključne dokaze. Eden naj bi bil Smiljanin prstni odtis na črni vreči, drugi košček gumijaste rokavice. »Te vrečke sem kupovala jaz, hlačne nogavice pa sva si z Jasmino izmenjevali,« je biološke sledi na dokazih včeraj razložila Srnečeva.
V preiskavi dejanje priznala
Petinštiridesetletna obtoženka naj bi na dan aretacije zločin neuradno tudi priznala, a ker tega ni storila kot glavna osumljenka na edinem uradnem zaslišanju v preiskavi, njenega priznanja na sodišču ne morejo uporabiti kot dokaz. Na sodišču sicer vztraja pri nedolžnosti. Njen zagovornik Krešimir Golubić pravi, da za umor sestre ni imela nikakršnega motiva, s čimer se tožilstvo sicer ne strinja. Kot možne motive so namreč navedli nevoščljivost starejše sestre, saj so bili študentki Jasmini bolj naklonjeni tako starši kot prijatelji. »Ona je imela vse, jaz pa nič. Njej so dali vse, meni pa nič,« naj bi obtožena ljubosumje kazala v neformalnih pogovorih s policisti, potem ko so jo pridržali, so februarja pisali hrvaški mediji. A to pač ni dokaz. Zagovornik obtožene je že ob začetku sojenja napovedal razkrivanje družinskih skrivnosti in laži, s čimer naj bi se dokopali do pravega morilca. Ta naj bi bil, kakor je bilo takrat razbrati iz njegovih besed, neki drug družinski član.
Jasmino so kot pogrešano uradno prijavili šele leta 2005, čeprav so jo nazadnje videli živo julija 2000. Smiljana naj bi takrat različnim ljudem pripovedovala različne zgodbe – enim, da sestra študira v Zagrebu in da se tu in tam za konec tedna vrne domov, drugim, da je v Franciji in/ali Nemčiji, kjer da dela.
