Mah, pomislim, ali je res tako? Poznamo ga že dolgo, in četudi je dober poznavalec mnogega, z bogato zgodovino še v prejšnjem, jugoslovanskem režimu, pa profesor, diplomat, ustavni sodnik in danes svetovalec predsednika republike, me njegova pogosta modrovanja malokdaj prepričajo.
Ima se za levičarja. Pa se takoj spomnim, da se je tudi Janez Janša razglašal za vodilnega socialnega demokrata v Sloveniji, a ga kot takega evropska socialna demokracija ni prepoznala in še manj sprejela oziroma se v njej menda niti sam ni videl, zato je takrat tudi zamenjal ime svoje stranke in pozneje pristal v Evropski ljudski stranki z v zadnjih časih vse bolj vztrajnim spogledovanjem z njeno ekstremno desnico.
Pa tudi sicer – od kdaj Možina vabi k sebi »levičarje«? Je poskusil kdaj s Kučanom, Kocijančičem ali povsem sredinsko usmerjenim Danilom Türkom? Niti enkrat nisem zasledil gosta, ki bi bil kritičen do Janeza Janše. Tako da tudi tokrat od »levičarja« Petriča nisem pričakoval česa takega. Navsezadnje je tudi on navijal za to, da bi že od začetka mandata vlado vodil prvak SDS, ker da je relativni zmagovalec volitev, in okregal sedanje opozicijske stranke, ker niso hotele z njim v koalicijo.
In me dr. Petrič ni presenetil. Pohvalil je sedanjo vlado, ki da je »navkljub zamudam prejšnje« – povsem je prevzel tezo Janeza Janše – stopila na pot uspešnega spopada z epidemijo, za kar »prejemamo komplimente z vseh strani«. Da je Šarčeva ekipa vzpostavila zdravstveni nadzor na mejah, zaprla šole in domove za starejše, prepovedala Bocellijev koncert v Ljubljani – kar je bil po besedah »vladnega« Milana Kreka, sedanjega predstojnika Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ključni ukrep, ki je preprečil, da bi prišlo do katastrofe – ter storila vse, kar je v tistem trenutku svetoval NIJZ, s čimer je tlakovala naslednici sedanje uspehe, Pahorjev svetovalec ne priznava.
Skrbi pa ga »tendenca, da bi probleme reševali na ulici«, pri čemer nedavno protestno kolesarjenje povezuje s poročanjem medijev o sumljivih vladnih poslih z zaščitno medicinsko opremo in prizadevanja raziskovalnih novinarjev, ki te nečednosti razkrivajo, poimenuje »medijski linč«, »medijski stampedo« s »prevratniškimi nameni«, kar naj bi predstavljalo, kot pravi, največjo nevarnost za demokracijo, ki da deluje dobro, če vladata red in se spoštujejo pravila.
Tudi sam sem zagovornik reda in pravil, a le če so vzpostavljeni na spodoben, konsenzualen, dogovorjen, do pravic vseh spoštljiv in skrben način. Zato dr. Petriču vprašanje: je vse to, kar počne Janša s svojim timom, spodobno, neproblematično, skladno z najvišjimi standardi demokracije? Nobenega zadržka ali vsaj pomisleka do bliskovitih kadrovskih zamenjav na čelu policije in vojske v času, ko sta oba organa potrebovala maksimalno stabilnost in trdnost, ko se je ravno začela pandemija? Enako velja za Sovo in NIJZ. Kaj pa vztrajanje pri dodeljevanju policijskih pooblastil voski in pa sramotilna »depeša« Svetu Evrope o medijih v Sloveniji, najnovejši dopis zunanjega ministra, ki pred EU obračunava s sodstvom, ter napad premierja na vodilnega pri Svetovni zdravstveni organizaciji, usklajeno z ameriškim predsednikom, a povsem razglašeno z EU? In ne nazadnje, kaj pravite o zamenjavi direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada v trenutku, ko ta napove, da je sprožena preiskava in da so zbrani vsi relevantni dokazi glede sumljivih dobav medicinske opreme?
No, ja, da ne pozabim: Mojca Šetinc Pašek je napovedala pritožbo na ustavno sodišče po sodbi vrhovnega, da Janez Janša z žaljivim tvitom izpred nekaj let na njen račun in na račun kolegice Evgenije Carl, s katerim ju je označil za »odsluženi prostitutki«, ni storil nič tako hudega, da bi bil sankcioniran. Kaj pravite? Da, tudi kot nekdanji ustavni sodnik – je vse našteto v redu? Če je tako, je nespornost vaše avtoritete na zelo majavih nogah, pa brez zamere.
Se pa še vedno sprašujem, ali predsednik republike sledi vašim nasvetom in se zato na vse navedene in druge packarije ne odziva ali pa se odloča samostojno. A kakor koli že je, je v obeh primerih žalostno.
Aurelio Juri, Koper
