Zdaj pa so družbena omrežja in javna občila preplavile želje po knjigah. Ljudje so negodovali, zakaj se odpirajo vulkanizerji, ne pa knjižnice. Spraševali, kdo ima doma knjigo, do katere ni mogoče. Se pritoževali, kako dolgo traja dostava po spletu in česa ni v elektronski obliki. Za televizijske pogovore po skypu in zoomu so se posedali pred knjižne police. Knjiga očitno ima simbolni kapital.
Z ekonomskim je drugače. Z grozo smo gledali, koliko je za dobavljanje zaščitne opreme dobilo to ali ono od številnih podjetij. 30 milijonov tam, 25 drugje, nekajkrat po 10, hkrati pa opreme povsod primanjkuje in jo tisti, ki znajo, šivajo sami. Pri knjigah se že leta pogovarjamo, kje so tisti štirje milijoni za slovenski nastop na knjižnem sejmu v Frankfurtu, ki bo, če bo do njega prišlo, največji kulturni dogodek na tujem v slovenski zgodovini. (Vsej zgodovini, ne le tisti po letu 1991.) Za nastajanje knjig država prispeva slabe štiri milijone na leto, za nakupe za knjižnice dvakrat toliko. Seštevek ne zadošča za uvrstitev med sto najbogatejših Slovencev. Podjetje Paloma zasluži polovico več kot vse naše založništvo skupaj. Proračun filozofske fakultete znaša polovico skupnega založniškega prometa, drugo polovico promet Hotela Bernardin, seveda ne letošnji.
Če smo verniki trga in vidimo vse družbene dejavnosti kot podporo trgovanju, je sklep jasen – donosnost knjig ni dovolj velika, da bi se ukvarjali z njimi. Tisti redki, ki še živijo od tega, si bodo pač našli druge službe in bo konec težav. Kajti s knjigami, saj ste slišali, so stalno težave. Še zlasti tako razmišljajo tisti, ki se jim zdi prav, da je vse po njihovo, knjige pa povečujejo možnosti drugačnih mnenj. Zato se knjige in knjižnice v vsej zgodovini preganja, včasih prepoveduje, drugič požiga. Bolj takrat, ko je želja, naj vsi mislijo enako, večja.
Knjige so nalezljive. Če beremo otrokom, bodo verjetneje brali tudi sami. Če med človeka in knjigo postavimo veliko sanitarnih ovir, od odstranjevanja knjig iz knjigarniških izložb do odstranjevanja knjigarn iz mestnih in nakupovalnih središč, od visokih cen do izginevanja medijskega prostora, se bo pač bralo manj. Svet se bo ustrezno spremenil. Branje knjig je še zmeraj eden izmed mejnikov, ena zaščit med civilizacijo in barbarstvom.
Zveni kot retorična fraza. Vendar se retorika preliva v resničnost. Sedma funkcija jezika se nam dogaja pred očmi. Če mnenjski voditelji uporabljajo agresivno retoriko, postane ta najprej družbeno sprejemljiva, potem priporočljiva, nazadnje nujna. Usmeritev ni važna, agresija zmeraj poškoduje. Pogled v zgodovino pokaže, da ne moremo pričakovati linearnega napredka, včasih gre tudi nazaj. Naivno bi bilo verjeti, da si nihče ne želi vrnitve sužnjelastniškega sistema. Marsikdo si ga, le da nihče noče biti v njem suženj.
Civilizacija posamezniku omogoča pravico do izbire. Izbira ni le, kaj lahko kupujemo, temveč tudi možnost izražanja mnenj in stališč. Morda je težava s knjigami v razcepu med javno dobrino in tržnim predmetom. Še pred kratkim je zvenelo idealistično, naj o čem trg nima zadnje besede. Zdaj celo največji privrženci tržne ureditve sveta pričakujejo državno pomoč.
Še lani je zbornica zdravstvene nege morala z zapovedanim jezikom ekonomije opozarjati nase: »Zdravstvo bo največja gospodarska panoga.« Za zdravstvo ni bilo dovolj, da nas ohranja žive in zdrave – lažje je utrdilo pomen, vrednost v naši zavesti s poudarki, da ima tudi dodano vrednost: bo največja gospodarska panoga, ustvarjalo bo denar. Danes nihče več ne govori o ukinitvi javnega zdravstva. Morda je ta čas priložnost, da premislimo, ali slovensko knjigo potrebujemo, in če jo, potem naredimo kaj, da jo bomo čez nekaj let še imeli.
Ministrstvo za kulturo je v odgovor na predloge, kako s knjigo naprej, zapisalo, da se projekcije delajo na podlagi resnih strukturnih analiz. Res je. Kar nekaj jih že imamo, tudi pobude za reševanje niso nekaj novega. Ni jih prinesel virus, že leta se objavljajo poročila, manifesti, ugotovitve, predlogi. Pa vendar se nič ne zgodi. Stroka je na voljo, samo volje ni. (Ni edina stroka v tem položaju.)
Nekateri pravijo, da je čas knjig minil, da zdaj komuniciramo na drugačne načine. Res, ko geslo S knjigo nad knjigo zamenjamo v S tvitom nad tvit, so zadeve precej poenostavljene. A ravno to jih zapleta. Jorge Luis Borges pripoveduje o kralju, ki hoče osmešiti gostujočega arabskega kralja, zato ga zapre v svoj zamotani labirint, iz katerega arabski kralj le z božjo pomočjo najde izhod. Nič se ne pritoži, reče le, da ima on sam še boljši labirint, ki ga bo ob priložnosti pokazal. Ob vrnitvi domov zbere svojo vojsko, premaga vojsko drugega kralja in ga pusti sredi puščave, da v preprostem labirintu brez vseh pregrad umre od lakote in žeje.
