Hitri in drzni (The fast and the furious) je bil film, ki je leta 2001 presegel vsa pričakovanja in navdušil predvsem vse ljubitelje avtomobilov in divjih voženj v filmih. A čeprav je vmes franšiza zrasla do nepričakovanih razsežnosti, so bili prvotni oboževalci v veliki meri po dveh, morda treh, ki so še držali rdečo nit prvega filma, z vsakim naslednjim nadaljevanjem bolj razočarani, saj se je prvotna ideja sfižila in se oddaljila od avtomobilov in uličnih dirk ter se približala povsem klasičnim akcijskim spektaklom. Zato so pred tremi leti toliko bolj zastrigli z ušesi, ko je udarila vest, da bo na velika platna prišel film, ki naj bi bil »vse tisto, kar bi številni filmi Hitrih in drznih morali biti«. Češnja na torti pa naj bi bila, da sta se pod scenarij podpisala avtorja drugega filma omenjene franšize (Prehitri in predrzni oziroma 2 Fast 2 Furious) Michael Brandt in Derek Haas.
A izvedba vsega skupaj je bila bolj »mlahava« in film niti približno ni bil sprejet tako, kot so pričakovali. Zgodba se, kakopak, vrti okrog kraj avtomobilov, v glavni vlogi pa sta polbrata Andrew (Scott Eastwood, da, sin Clinta Eastooda) in Garret Foster (Freddie Thorp). Nič kaj posebno vznemirljivega, tudi nobenega preganjanja, ki bo šel v zgodovinske knjige, film ne ponudi, pa čeprav je res, da so kadri v slikoviti okolici Marseilla posneti dobro. Predvsem prvi, ko iz drvečega tovornjaka polbrata ukradeta več kot 40 milijonov dolarjev vrednega bugattija type 57SC atlantic.
Zvok jim ni bil všeč
Ta, v družbi številnih drugih avtomobilskih draguljev, ki jih nemara na enem kupu v enem filmu še nikdar ni bilo toliko, se izkaže celo za glavno zvezdo filma. Če namreč drži, da ta ne navduši, si ga je vredno pogledati že zaradi vseh štirikolesnih lepotcev, ki v njem blestijo. Bugattija najprej pokažejo na dražbi, po omenjeni kraji in predvsem še eni ob koncu filma pa se izkaže tudi med vožnjo. Pri čemer je najbolj atraktiven prizor tisti, ko se med vožnjo po mostu ta za njim sesuva, ko avto zapelje na »trdna tla«, pa se dokončno zruši. No, so pa pri tem filmarji vseeno poskrbeli za precej slabe volje med ljubitelji avtomobilov, ker je omenjeni bugatti, pa čeprav gre za nesporno legendo, preveč zlahka vozil ob boku novega maseratija quattroporte. Prvi je namreč vseeno primerek letnika 1937 in premore 170 konjev (125 kW), drugi pa jih ima, četudi gre za najšibkejši primerek, najmanj 400 (294 kW). In ko smo že pri maseratiju quattroporte – ker producenti niso bili zadovoljni z zvokom njegovega motorja, so za zvočno kuliso uporabili zvok motorja modela maserati granturismo S, ki ima sicer manjši motor, a bolj »strupen« zvok.
Uporabili so replike
Za zvok omenjenega bugattija so medtem posneli oglašanje motorja V8 dodgeevega poltovornjaka RAM 150, saj je, jasno, pri filmskem bugattiju šlo za repliko s šibkim »motorčkom«. Le kdo bi namreč pri zdravi pameti tvegal in pri preganjanju uporabil pravega 40-milijonskega lepotca, medtem ko je bil proračun celotnega filma skoraj pol manjši? Podobno sicer velja še za nekatere druge dragocene avtomobile v filmu, predvsem za legendarnega ferrarija 250 GTO (ta je sicer resda med vožnjo viden le enkrat, povsem na koncu filma v Parizu), ki so jih naredili vsega 36, enega od primerkov pa pred dvema letoma prodali za 70 milijonov dolarjev. No, po drugi strani pa je bil eden glavnih dobaviteljev številnih avtomobilov, ki so udeleženi v najbolj atraktivnih kadrih, BMW. Ta je namreč zagotovil številne atraktivne in drage primerke, a ne tako neprecenljivih, kot so zgoraj omenjeni, zato jih je veliko končalo kot razbitine.
