»Videl sem veliko dokumentarnih filmov o človekovem odnosu do živali, narave, okolja, ki so mi dali misliti. Prek filma Duh časa sem podrobneje spoznal projekt Venus in koncept 'na virih zasnovano gospodarstvo', kar bi lahko pojasnili kot trajnostni razvoj in krožno gospodarstvo, ki teži k temu, da vsako mesto na Zemlji z ustreznim upravljanjem svojim prebivalcem zagotovi vse, kar potrebujejo, obenem pa skrbi za okolje in za lokalne vire,« pojasnjuje Matjaž Ugovšek.
Ko je film Duh časa prišel v Slovenijo, je hitro dobil veliko aktivnih privržencev. Najprej so se povezali v gibanje, leta 2010 pa še v društvo. »Začeli smo nabirati konkretne ideje, kaj lahko naredimo. Vzpostavili smo filmski festival in na 27 lokacijah po Sloveniji predvajali filme, s katerimi smo želeli spodbuditi ljudi, naj se aktivneje vključijo v oblikovanje družbe. Odločili smo se, da prevedemo knjigo Jacqua Fresca o projektu Venus, vzpostavili smo mrežo predavanj in izobraževanj,« našteva Matjaž Ugovšek.
To ni odpadek!
Decembra 2011 so zagnali projekt Računalniki za socialno ogrožene. »Na posodo smo dobili prostore v OŠ Bičevje v Ljubljani, ki smo jih spremenili v računalniško delavnico. Izhajali smo iz predpostavke, da je računalnikov, s katerimi je sodobno življenje neločljivo povezano, v Sloveniji dovolj, zato ni treba, da je kdorkoli v državi prikrajšanj za to orodje. Obenem je popolnoma nesmiselno, da odsluženi računalniki romajo na odpad in bremenijo okolje, če so z nekaj tehničnimi posegi še primerni za uporabo,« pojasnjuje Matjaž Ugovšek.
Z obilno pomočjo prostovoljcev so vzpostavili sistem, po katerem zbirajo odslužene računalnike, ki jih prispevajo posamezniki, organizacije, podjetja, prek donacij zagotovijo nujno tehnično opremo, nato pa računalnike počistijo, spihajo (po navadi so precej prašni – predvsem odznotraj, kar močno vpliva na delovanje računalnikov), opremijo, da so vsi enako močni, in vsak računalnik pripravijo do stopnje, da ga uporabnik samo prižge, pa deluje.
»Dodamo navodila za uporabo v slovenskem jeziku, na računalniku pa so vsi programi, ki so nujni za šolo in za prosti čas, vse odprtokodno in v polni obliki. Takšne računalnike v sodelovanju s socialnimi službami, nevladnimi organizacijami in drugimi inštitucijami brezplačno dostavimo do tistih, ki jih nujno potrebujejo, pa si jih ne morejo privoščiti: socialno ogroženim družinam, šolarjem, študentom, brezdomcem, migrantom, pa tudi neprofitnim organizacijam.
Ko je Slovenijo zajela epidemija novega korona virusa, je računalniška ekipa Društva Duh časa nemudoma sprejela svoj varnostni zdravstveni protokol, ki jim je omogočil, da so z delom v delavnici nadaljevali kljub virusu. »Po svojih kanalih smo z veliko težavo našli maske in razkužila ter v delavnici v Ljubljani uvedli stroge varnostne ukrepe. Potem se je začel maraton. Dan in noč pripravljamo računalnike za šolarje, ki so v času epidemije izključeni iz procesa šolanja na daljavo,« pripoveduje Matjaž Ugovšek.
Javni servis
»Ministrstvo za šolstvo je na začetku epidemije dejalo, da je pri nas 721 otrok brez računalnikov z internetno povezavo. Kasneje se je izkazalo, da je ta številka veliko višja, v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje smo prišli do številke 1331, a tudi ta se še viša. Ocenjujemo, da je dejansko stanje nekje med 1500 in 1800 šolarjev brez računalnika na daljavo.«
V sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje ter z Zavodom Vsak brez predaha pripravljajo računalnike za šolarje. »Akcija je v polnem teku. Odkar delamo z Zvezo prijateljev mladine, smo v uporabo oddali 120 računalnikov zgolj iz naše delavnice, oni pa imajo še druge kanale, pridobivajo računalnike, ki so že pripravljeni. Smo skupaj v tem naslavljanju potreb, in mislim, da bomo do konca maja oz. do začetka junija obdelali vse, ki še nimajo računalnika.« Matjaž Ugovšek ob tem poziva družine, naj o manku računalnika nemudoma obvestijo svojo šolo in zahtevajo, naj ta prek ustreznih kanalov preda informacijo naprej.
»Naš cilj je, da projekt Računalniki za socialno ogrožene postane javna storitev, ki bi zagotavljala, da računalnike, ki so odslužili javni uporabi v kakšni državni inštituciji, pa tudi širše, v naših delavnicah predelamo za ponovno uporabo, če pa to ni mogoče, jih ustrezno razstavimo za reciklažo. Takšna javna storitev bi lahko bila zelo poceni, ker je vse, kar bi potrebovali, spodoben prostor za delavnico v vsakem malo večjem kraju oz. regiji, da bi bilo za zbiranje opreme potrebne čim manj vožnje. V vsaki delavnici pa koordinatorja, ki bi mu bilo treba poplačati vsaj osnovni trud. Vse ostalo lahko deluje na prostovoljnem principu, kar smo v preteklih letih dodobra preizkusili v Ljubljani in Mariboru. Vedno je dovolj zainteresiranih za to delo, saj se ob njem veliko naučiš, pa še zabavno je, če te tehnika zanima,« zagotavlja Matjaž Ugovšek.
