Pot ob žici, ki letos praznuje 64. obletnico, velja za največjo športno-rekreativno prireditev pri nas. Vsako leto privabi več kot 30.000 udeležencev, največ pa se jih že tradicionalno odpravi na pohod po poti okoli Ljubljane, kjer je med 2. svetovno vojno stala žična ograja italijanskih in kasneje nemških okupatorjev. Za mnoge je Pot ob žici nekaj posebnega. Je spomin na pretekle dogodke in Ljubljančanov, ki so vse to doživljali, ni več veliko. So pa to od blizu doživljali mnogi starši udeleženih.
Žica in spomini iz otroštva
Eden teh je tudi Matija Krnc, ki je na več načinov povezan s pohodom oziroma s PST. V začetnih letih se je pohoda udeleževal, tako kot vsi, s šolo, nato pa je to zanj postala oblika rekreacije. Letošnjega pohoda se je z ženo udeležil, kot sam pravi, iz treh razlogov: »Prvi je vsekakor tradicija, saj z udeležbo pokažeš spoštovanje do zgodovine in njenih vrednot. Drugi je iz spoštovanja do staršev, ki so vse grozote druge svetovne vojne doživljali na lastni koži. Tudi okupacijo in bodečo žico okoli Ljubljane. Stanovali smo le streljaj od »rampe« na jugu Ljubljane in za morebitni prehod izven obroča je bila potrebna »propustnica«, ki jo je mama še dolgo hranila za spomin. Tretji razlog pa je osebna izkušnja, saj so bili ostanki bodeče žice napeljani skoraj do prvih pohodov,« je povedal Krnc, ki ga spomin popelje v zgodnje otroštvo. »Med igranjem na Golovcu nad hišo smo se otroci velikokrat igrali in ob enem preskoku prek žice mi je spodrsnilo in obvisel sem na enem od teh ostankov zarjavele in bodeče žice. Še sreča, da je bilo prisotnih veliko prijateljev, ki so me »sneli«, hitro odnesli domov, da mi je mama na hitro malo povila okrvavljene rane in me s kolesom odpeljala v bolnico, kjer so mi zašili raztrganine.«
Ohraniti je treba tradicijo
Tudi letos so se najbolj zgodni na pot odpravili že v zgodnjih jutranjih urah. »S prijateljem sva začela na Viču ob 6. uri zjutraj in računava, da bova s pohodom zaključila do 13. ure. Kondicija naju ne bo izdala. Želim ohraniti tradicijo, prav tako se je potrebno boriti za tisto, kar nam jemljejo,« je povedal Franc Nagode, kolega Blaž Vavken ga je le še dopolnil: »Ne bomo se pustili.« S podobno mislijo se je na 35-kilometrski obroč podal tudi Miroslav Prelc, ki si je po končanem pohodu zaslužil že 30 medaljo. »Malo po 7. uri sem začel pri Cvičku, pri Koseškem bajerju in računam, da bom za pot potreboval okoli šest ur. Kot veteran vojne za Slovenije se imam za domoljuba, borili smo se za Slovenijo in ponosen sem na svojo državo. In ja, tudi zato bom danes hodil,« je povedal Prelc, ko smo ga prestregli za Bežigradom. Tam so se zbrale tudi članice ženske pevskega zbora Kombinat, ki so pred nekaj dnevi, natančneje 27. aprila, praznovale 12. obletnico obstoja. »Hodimo vrsto let, letos še raje, saj pohod ni organiziran. Zdi se nam pomembno, da obeležimo 75 letnico osvoboditve Ljubljane,« je povedala kombinatka, Tiva Vlaj in na vprašanje, ali bodo ustregle želji ljubljanskega župana Zorana Jankovića in na poti zapele neuradno himno Ljubljane Hej brigade odgovori: »Na našem glasbeni repertoar je tudi ta pesem in jo bomo tudi zapele.«
Sicer pa so na poti iz prenosnih zvočnikov že odmevale Avsenikove viže in partizanske pesmi, prav tako so plapolale slovenske in jugoslovanske zastave. Kot je dejal župan Janković, se v Ljubljani, mestu heroj, spoštuje tradicijo. »Ob tem pomembnem prazniku obeležimo spomin in slavo zgodovinskim dogodkom, prav tako pa hoja pomeni zdrav način življenja. Po vsej tej čustveni zavori, posledici koronavirisa, se zdaj lahko ponovno giblješ v družbi tistih, ki so ti blizu,« je še povedal Janković. Le slabih sto metrov za njim je hodil tudi nekdanji predsednik Milan Kučan. Kot nam je povedal, ima namen prehoditi slabih 20 kilometrov. »Pot ob žici je zame tradicija, letos z drugačnim poudarkom. Ni samo spominsko obeležje in pogum za prihodnost, ampak tudi protest proti temu, kar se dogaja v naši družbi.«
Na poti družine in »ta pravi«
Na pohod so se tudi letos odpravile različne generacije, skupine so bile majhne, videlo se je, da hodijo skupaj družinski člani. 9-letni Nian Hribar se je na pot odpravil v družbi staršev in tri leta mlajšega bratca. »Pogrešam sošolce in vsako leto smo se na pot odpravili skupaj. Letos sem se odločil, da prehodim cel krog in to mi je na koncu tudi uspelo,« nam je povedal vidno utrujeni junak, ki je pohvalil tudi bratca Tila. »Po petih kilometrih so ga že bolele noge, pa je vendar prehodil še dodatnih 17 km dolgo pot. Z mamo sta naju z očetom pričakala na cilju.«
Da je cilj pohoda včasih tudi nepomemben, pa nas je uspela prepričati simpatična skupina pohodnikov, ki je na Pot stopila pri ljubljanskih Žalah. »Malo prej smo ugotovili, da je v tednih epidemije šel 'ljudski faktor v maloro', se je pa narava odlično rehabilitirala. Očitno nas je vsa ta lepota zmedla na Golovcu, saj smo uspeli skreniti s poti, tako, da bomo tokrat prehodili več kilometrov, kot je bila dolga žica okoli Ljubljane,« je v imenu skupine povedal Slavko Etič Drventa in dodal: »Prav tako smo na poti opazili, da letos pohod ni komercialno obarvan, tako, da smo danes tukaj le pravi ljudje.«
