V fokusu razstave o sodobni indonezijski angažirani fotografiji je pojem skupnosti. »Načelo, da je posameznik enota, hkrati pa smo kot skupnost eno,« pojasnjuje kustosinja Marija Skočir, vodja Jakopičeve galerije. Tam lahko zdaj dobimo vpogled v sedemindvajset fotografskih perspektiv generacije ustvarjalcev, ki je večinoma postala aktivna po družbeni in politični reformaciji Indonezije leta 1998.
»Ta država je v svoji geografski, naravni, družbeni in religiozni raznolikosti tako bogata, da nujno odpira tudi vprašanja o nas. Pojav revščine najbrž izstopa, ker gre za tranzicijsko državo z 270 milijoni prebivalcev, ki je pod velikim globalnim vplivom. A njihovo vprašanje izkoriščanja zlate rude je pravzaprav naše vprašanje. Podobno je tudi s političnimi pogromi in nasiljem nad ženskami,« poudarja.
Prvaki družbenih omrežij
Že uvodni trije projekti pričajo o različnih interpretacijah pojma skupnosti. Za Malahayati so to na eni strani utrinki iz življenja njenega avtističnega sina, ki jih je redno objavljala na družbenih omrežjih in s tem ustvarila podporno virtualno skupnost ljudi, katerih otroci so prav tako ostali brez sistemske podpore. Po drugi strani njene fotografije goveda v bližini gradbišč govorijo o indonezijski družbeni segregaciji in prenaseljenosti v mestih.
V nasprotju z njeno urbano in virtualno skupnostjo je že precej uveljavljeni Yoppy Pieter v svojih poetičnih črno-belih fotografijah izpostavil naravno skupnost, predvsem plemenski način življenja.
»V sodobnost pa je šel Fajri Azhari, ki je fotografiral svoje prijatelje in ugotavljal, da se med seboj sploh ne družijo več, saj preživljajo čas le še na spletu,« opozori na distopičnost družbe kustosinja in spomni, da je Indonezija svetovna prvakinja v uporabi družbenih omrežij.
Zapleteni družinski portreti
Utami Godjali je v svoji ročno vezani knjigi skupnost predstavila kot odnos z lastnim alter egom; predstavlja namreč notranjo dvojnico, ki je z njo živela vse do dneva poroke. Fotograf Yusni Aziz pa prek barvitih fotografij, odlomkov iz dnevnikov in zdravniške dokumentacije pripoveduje zgodbo prijateljice, ki je žrtev spolnega nasilja. Različnim oblikam nasilja je v Indoneziji, kot priča več razstavljenih projektov, vsako leto podvrženih na tisoče domačink, pa tudi migrantskih delavk in delavcev.
O družinski skupnosti, ki je vedno zgolj na videz preprosta, priča Rangga Yudhistira skozi družinske portrete z Jave. Če Djoyosantyo Joachim s pomočjo stare fotografske tehnike cianotipije zasleduje zgodovino svoje krušne matere, zgodbi svojega očeta in dedka Adrian Mulya s časovnimi premicami na steni galerije dokumentaristično sledi prek raziskave družinskih albumov. Njegova družina je namreč del kitajske manjšine, ki je v Indoneziji zelo zaznamovana.
Kaj pa lokalci?
Del razstave ponuja tudi fotografski razmislek o religioznih vprašanjih znotraj raznolikih in bogatih duhovnih tradicij, veroizpoved pa mora biti zapisana tudi v indonezijskem potnem listu. »Ljudstvo Bugi, ena največjih etničnih skupin, denimo pozna pet spolov, na najvišji stopnji pa je bissu. Te spolne in družbene vloge, ki ni ne moški ne ženska, si človek ne izbere sam. Bissu posreduje med človekom in bogom, varuh tradicije je in svetovalec vladarja,« pojasnjuje kustosinja ob portretnih delih Hariandija Hafida. Po drugi strani želi fotoreporterka Eka Nickmatulhuda s fotografijami razposajenosti iz muslimanske dekliške šole rušiti stereotipe o rigidnosti tega šolskega sistema. »Ta dekleta so taka kot povsod drugje.«
Ob politično zastavljenih projektih, kot je boj za neodvisnost zahodne Papue, nastopajo na razstavi tudi naravovarstveni. Ti obiskovalca, ki utegne ob misli na Bali pomisliti predvsem na poceni počitnice, soočajo z realnostjo tamkajšnjega prebivalstva. Ne le z izjemno revščino prebivalcev posameznih območij, temveč tudi s poplavami, pa z izsuševanjem morja zaradi gradnje ogromnih hotelskih kompleksov tujih korporacij, kot opozarja s plakati lokalnih protestnikov Ismar Patrizki. Ali z opozarjanjem na trajnostno gospodarstvo in skrb za naravno dediščino, kot s kombinacijo fotografije in kartografije prikazuje Michael Eko.
