Praznik dela od doma je za nami, odprli so se posamezni lokali in za nekatere se je življenje počasi začelo obračati na svetlo stran. Seveda ob upoštevanju vseh priporočenih in zahtevanih ukrepov, med katere sodi tudi ta, da greš lahko na kavo ali kak drug, bolj osvežilen napitek v lokal le skupaj s člani istega gospodinjstva. »Gostov je veliko, moram reči, da več, kot sem pričakoval. Ne vem pa, ali si po dveh mesecih še želiš na kavo z ženo,« je ukrepe hudomušno komentiral lastnik lokala v središču Slovenske Bistrice za portal Žurnal24.si.

Bobovnik opaža nepravilno nošenje mask

Je bilo pa te dni ob prebiranju najljubše karantenske literature mogoče opaziti, da je veliko naših rednih zvezdniških prijateljev, poleg kuhe in peke kruha z drožmi ter vrtičkarskih spretnosti, našlo čas celo za obujanje spominov na vihravo mladost. Vinko Šimek, sicer bolj znan kot Jaka Šraufciger, se je za bralce Večera spomnil otroških iger z Divjega zahoda, skoraj vsak dan se je namreč mariborska mladež pri železniški postaji igrala kavboje in indijance. »Jaz sem bil kavboj in sem vedno postrelil vse indijance, med njimi tudi Draga Jančarja. Ker sem ga nekajkrat ustrelil, se potem, čeprav je ostal živ, ni hotel več igrati,« je o užaljeni, večkrat ustreljeni poznejši pisateljski zvezdi jel pripovedovati zgovorni Šimek.

Še bolj so ga v študentskih časih biksali Drago Mislej - Mef in prijatelji. Kot je priobčil za taisti časopisni medij, so se v času študija na takratni fakulteti FSPN za Bežigradom nekajkrat poigrali s samim političnim velikanom Stanetom Dolancem. Ta je živel v bližini študentskega naselja, in to v povsem običajni mansardni hiši, edino, kar jo je ločevalo od drugih, je bil po Mefovem pripovedovanju kiosk z varnostnikom pred njo. »Ubogi policisti, vsak večer so morali poslušati naše poizvedovanje: 'Tok, tok, tok, ali imate pomfrit z majonezo?' Nekoč smo prvi dan pomladi na balkon v desetem nadstropju dali zvočnike in nabili skupino Iron Butterfly in njihov In a gadda da vida. Dolanc je hodil gor in dol ter kričal: 'Za koji ku… to delate?' Odgovorili smo mu: 'Za prvi dan pomladi!'« je burno študentsko pomlad v sedemdesetih letih opisal Mef.

Jernej Kuntner pa je šel še korak dlje. Ne sicer v političnem, pač pa v filozofsko-duhovnem smislu. V reviji Nova so namreč nekaj svojih rednih strank povprašali: »Če bi se lahko vrnili v preteklost, kam bi se in zakaj?« Kuntner je sicer priznal, da najraje živi v sedanjosti, če pa že mora izbirati, bi šel najraje v čas srednjega veka, saj je bil takrat ženska. »In to nenavadna, lahkoživka, grešnica in počepka. Verjetno bi bilo to zanimivo izkusiti,« je dahnil, le tega ni izdal, kdo mu je prišepnil na uho, da je bil takrat ženska.

Andrej Šter ni skop Gorenjec

Če smo se za hip lahko prepustili preteklosti, je nujno, da se spet posvetimo sedanjosti. Ker je vrag vzel šalo, kot je zdaj moderno izjavljati. Da je to čista in zveličavna resnica, je ugotovil tudi nekoč priljubljeni televizijski voditelj Slavko Bobovnik. V Slovenskih novicah so objavili njegov prispevek z družbenega spletnega udejstvovanja, v katerem je s sokoljo natančnostjo prekaljenega raziskovalca odkril, da številni kupci v trgovinah sicer nosijo maske, ki so obvezen naglavni rekvizit, a nikakor ne pravilno. »Spremljal sem 17 kupcev pred dvema trgovinama. Ni ga bilo, ki bi si masko nadel, snel ali spravil tako, kot to svetujejo strokovnjaki. Dajmo, no! Ne gre za oblastveno muho, za nas gre,« je o nepravilni nošnji nagobčnikov zapisal Bobovnik.

Manj vznemirjanja ob koronaevforiji je minula dva meseca prevevalo Jasno Kuljaj, ki je ugotovila, da gre pri vsem skupaj za resničnosti šov. Po pripovedovanju v reviji Suzy se je klepetava televizijska voditeljica in imitatorka Helene Blagne zavestno odločila, da bo možgane dala v posebno stanje. »Z drugimi besedami, vzela sem si ga na 'izi' in vse, kar je prihajalo do mene prek medijev in družbenih omrežij, opazovala kot resničnostni šov, katerega del smo pravzaprav vsi,« je povedala Kuljajeva, ki je izolacijo preživljala pri starših na Dolenjskem in se večino časa ukvarjala le s tem, kaj bodo jedli in pili. Med vrstami tekočine je bil govor tudi o cvičku, ki je pri Kuljajevih čisto zares doma, tako v sodih kot v vinogradih, kot se spodobi za vse klene Dolenjce.

O kleni gorenjski plati pa je te dni spregovoril Andrej Šter. Tisti vladni uslužbenec, ki je iz najbolj obljudenih in zakotnih koščkov sveta domov varno vozil obtičale sodržavljane. V Nedeljskih novicah je razbil pregovorni mit o skopih Gorenjcih. Vsaj kar zadeva njega. Povedal je namreč, da v njem ni nič gorenjskega, saj povsod razbija klišeje s tem, da rad časti. »Zelo rad vidim, da se ljudje v moji družbi dobro počutijo, in velikokrat poravnam skupni račun, misleč, da bodo drugi razumeli, da nismo zadnjič skupaj, a se to redko zgodi,« je navihano izjavil Šter.

Jože Potrebuješ je prvič spekel potico, Mario ne zna kuhati

Ko govorimo o pijači in jedači, seveda nikakor ne moremo mimo domačih zvezdniških kuharjev in vrtičkarjev, ki v resničnostnih revijah v družbenih medijih in na spletnih platformah kar tekmujejo, kdo je v teh dveh mesecih izolacije v osvajanju kulinaričnih in hortikulturnih spretnosti bolj napredoval in je bolj samooskrben. Med zanimivejšimi primerki koronatranzicije je nedvomno Čuk Jože Potrebuješ, ki se lahko pohvali z največ osvojenimi veščinami. »Prvič v življenju sem, denimo, spekel potico, posadil zelenjavo na vrtu, gojim žive žabice. Ob večerih gledamo fotografije s potovanj in drugih dogodivščin, pojemo in 'špilamo', da se bajta kar trese,« je za Svet24 navrgel Potrebuješ.

Pravo nasprotje temu je Mario Galunič, ki samo vrtnari. Vendar ne goji zelenjave, temveč rože, ki se jih ne da jesti. Pa tudi kuhati ne zna. »V kuhinji sem bolj 'švoh', nekako nisem podedoval izjemnega smisla za kuhanje od svoje mame,« je za revijo Vklop Stop priznal Galunič. Kar pa ne pomeni, da ne jé rad. »Za dobro kosilo sem se pripravljen peljati na drug konec države,« je še dodal nacionalni televizijski junak Mario.

Bolj levih rok pri samooskrbnem vrtnarskem početju je tudi nekdanja atletinja Jolanda Čeplak, čeprav zase pravi, da je samooskrbna, ker sama hodi v trgovino. Hrane ne prideluje, saj je ima vedno dovolj. Za to poskrbi njena mama in hči ji je izredno hvaležna.