Višji sodniki so potrdili sodbo, s katero je bil nekdanji zdravnik na ljubljanski Nevrološki kliniki Ivan Radan predlani oproščen več kaznivih dejanj, med drugim uboja štirih hudo bolnih pacientov. Niso se strinjali s tožilstvom, da je potrebno novo sojenje. Svoje argumente so razložili na 62 straneh – kar je še malo v primerjavi s prvostopenjsko sodbo, spisano na 418.
Smrt pacientov torej ni bila posledica kaznivega dejanja. Treba je imeti trdne dokaze in teh ni, so komentirali enega od argumentov tožilke Katarine Bergant, češ da je Radan večkrat spremenil zagovor. To samo po sebi še ne dokazuje krivde, so zapisali.
Okrožno sodišče je oprostilno sodbo v veliki meri oprlo na ugotovitve avstrijskega izvedenca Wolfganga Krölla. Odnos predsednika senata Martina Jančarja do Krölla in vodenje postopka nasploh je sicer predstavljalo posebno poglavje v tožilski pritožbi. Jančar je dopuščal izvedenčevo neprimerno obnašanje in tudi sam ni enakovredno obravnaval prič, ki so Radana obremenjevale ali razbremenjevale, je zatrjevala Bergantova, prepričana, da je šlo za nepošteno sojenje. Višji sodniki ji niso sledili. Pritrdili so sicer, da je Kröll na račun strokovne priče tožilstva izrekel nekaj »ostrih in robatih besed«, ki bi se jim lahko izognil. A je ostal v mejah še vedno dopustne strokovne kritike, so zapisali. Jančarjevo tolerantnost so pripisali dejstvu, da gre za tujega izvedenca in uglednega strokovnjaka. Da ga je po koncu zaslišanja povabil na večerjo oziroma naj se oglasi v njegovi pisarni, ni v skladu s sodnikovo zadržanostjo, a to samo po sebi še ni razlog za dvom o nepristranskosti.
Storil kaznivo dejanje, a oproščen
Kar zadeva očitano ponarejanje listin, so se strinjali z oprostilno sodbo, čeprav je Radan predstojniku Nevrološke klinike dejansko izročil ponarejeno dokazilo o zdravljenju na dunajski kliniki. A težko je z gotovostjo trditi, da je bil njegov resnični namen dokazati, da se zdravi na Dunaju, in s tem opravičiti svojo daljšo bolniško odsotnost. Glede očitka o predpisovanju enormnih količin zdravil je okrožno sodišče prav tako imelo prav, da ga je oprostilo, so se strinjali. In še zadnji očitek, fotografiranje pacientov na intenzivni negi brez dovoljenja. Tako okrožni kot pritožbeni senat sta bila istih misli: Radan je kaznivo dejanje storil, a ga je vseeno treba oprostiti. Vzrok? Nesorazmernost med pomenom kaznivega dejanja (majhne nevarnosti, majhne teže in posledic) in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Vprašanje Bergantove, zakaj bi ga obravnavali drugače kot druge storilce tega kaznivega dejanja, je naletelo na gluha ušesa.
