Poudarja, da je javnost soočena s krizo frizerjev, kozmetičnih delavcev, fizioterapevtov, cvetličarjev, gostincev, kulturnikov… Turistični vodniki so večinoma samostojni subjekti in redko zaposleni kot delavci v drugih organizacijah. O vodnikih se te dni ne govori, čeprav kriza zanje šele prihaja. Bohoričeva vseeno upa, da se bo nesrečni koronavirus kasneje, ob sprostitvi ukrepov, marsikateremu Slovencu spremenil v srečno doživetje z izletom po naši domovini, ki ima nešteto čudovitih kotičkov in bogato zgodovino. Že doslej se je pogosto zgodilo, da so ji potniki po zaključku celodnevnega izleta priznali, da imamo Slovenci tako lepo deželo, a jo tako malo poznamo.

Turistični vodniki se s posledicami pandemije z velikim cmokom v grlu soočate tudi zato, ker ste bili že na začetku leta brez dela, prav tako so vsa potovanja do nadaljnjega odpovedana.

Na zadevo je treba pogledati malo širše. Vodniki, ki delamo večinoma z domačimi gosti za slovenski, evropski in svetovni turistični trg, smo najbolj iskani in najbolj zaposleni v pomladnih in jesenskih mesecih ter v času praznikov, kamor sodi tudi december. Julij in avgust sta bolj zanimiva za kolege, ki prevzemajo tuje skupine in jih vodijo po Sloveniji, najemajo jih tuje agencije, delno pa tudi domače. Njihova sezona traja v povprečju od konca aprila do novembra. Januar in februar sta za večino vodnikov mrtva meseca in le prihranki preteklega leta jih rešujejo pri plačilu obveznosti in omogočajo preživetje v tem zimskem času. V redkih primerih imajo v zimskih mesecih delo vodniki, ki imajo z agencijami dolgoročne dogovore za vodenje potovanj v eksotične kraje, kjer je takrat poletje.

Sicer pa je zelo pomembno in premalo upoštevano, da se vodniki na potovanja pripravljamo podobno kot profesorji za učno uro v šoli, tako so prvi meseci v letu primerni za obnavljanje znanja in pripravo novih tur. Vodniki se zavedamo, da mora biti nekaj prihrankov preteklega leta na razpolago za plačilo obveznosti (dajatve iz naslova osebnega dohodka) in preživetje za januar in februar, pa še nekaj rezerve za marec. Letos pa se je namesto pričakovanih potovanj pojavil koronavirus. Dvema mesecema brez zaslužka se je pridružil še tretji. Vsa potovanja in izleti so že od drugega tedna marca odpovedani za najmanj pol leta. Po vsej verjetnosti bo turistična praznina trajala do konca leta, tuje agencije so aranžmaje, ki vključujejo tudi delo naših vodnikov, odpovedale do konca leta 2020, nekatere odpovedujejo celo že za leto 2021. Le pomoč države bo vodnike rešila, da bodo preživeli in ostali v turistični dejavnosti. S tem namenom smo v združenju z dvema dopisoma marca opozorili pristojno ministrstvo o težki situaciji in konec aprila pričakali prvo ponujeno pomoč. Brez te pomoči, tako kot tudi še marsikateri drugi delavci v državi, ne bi prenesli posledic koronavirusa.

Prejeta pomoč bo verjetno zadoščala zgolj za golo preživetje, a turistični vodniki boste v negotovosti še lep čas. Kako boste preživeli?

Potem ko so bili vodniki že v prvih mesecih leta brez dela, bodo brez dela ostali tudi v času, ko se bo stanje za marsikatero drugo dejavnost začelo počasi normalizirati in se bodo ljudje vračali na delo. Za turistične vodnike lahko rečemo, da se je kriza šele dobro začela. Vsa potovanja in aranžmaji so odpovedani. Pričakujemo, da bodo odgovorni prisluhnili enemu največjih problemov v državi – reševanju problema turističnih delavcev, še posebno vodnikov, ki delujejo večinoma kot samostojni podjetniki ali pa so drugače zaposleni. Pričakujemo, da bo reševanje ogroženosti turističnih vodnikov tudi v prihodnjih mesecih prioritetno obravnavano v vladnih paketih pomoči, saj za vodnike krize, povzročene s koronavirusom, ne bo konec z odprtjem avtoservisov, frizerskih, kozmetičnih ali fizioterapevtskih salonov. Za vodnike bo še naslednje mesece ali vse leto čas brez zaslužka in negotovosti. Z odpiranjem mej bodo k nam prihajali tuji gostje z lastnim prevozom, družine, morda majhne skupine prijateljev. Turistični vodniki v Sloveniji smo pripravljeni, da bomo takoj, ko bo to omogočeno, izvajali vodenja v več tujih jezikih. Z veseljem bomo turistično vodenje izvajali lokalno in peš po različnih krajih Slovenije, saj je članstvo združenja razkropljeno po vsej državi.

Kako boste izkoristili čas nezmožnosti dela?

Z vsemi vodniki našega združenja smo povezani prek elektronskih naslovov in foruma na naši spletni strani. Vodnike obveščamo o novostih, opozorili smo jih tudi na plačilo tistih dajatev, ki so bile odločilne za prejem pomoči države. Vedno smo pripravljeni tudi na njihove predloge in vprašanja. V tem trenutku upamo, da imajo še kakšno dodatno dejavnost, s katero si bodo morda pomagali v naslednjih mesecih. Opravili bomo poizvedbe pri naših članih za pridobitev podatkov o tem, kako bodo posamezniki preživeli obdobje koronavirusa, posebno tisti, ki imajo družino in sta morda celo oba partnerja v turizmu. V vodstvu (UO združenja) bomo čas nezmožnosti dela zaradi koronavirusa izkoristili za nove strategije trženja naših storitev, da bo čim več tujih in domačih organizatorjev potovanj kasneje naročalo naše storitve neposredno prek spletne strani ZTVS. Ta čas bomo izkoristili tudi za prevod spletne strani v tuje jezike in izboljšanje platforme za predstavitve naših članov. Skladno s trajnostnim turizmom od Slovenske turistične organizacije (STO) pričakujemo, da bomo lahko tudi na njihovi spletni strani neposredno promovirali turistične vodnike in svoje storitve. Sezona 2020 je žal večinoma izgubljena, a bomo skušali z raznimi aktivnostmi javnost opozarjati nase in na naš položaj. Sodelujemo tudi s predstavniki turističnih fakultet in visokih šol, saj se tam razvijajo bodoči kadri slovenskega turizma.

Kaj je pravzaprav tisto, kar najbolj odlikuje uspešne oziroma priljubljene turistične vodnike?

To je verjetno najtežje vprašanje. Vsi smo prepričani, da dajemo sami sebe potnikom v največji meri, tako strokovno kot organizacijsko in družabno. Tudi potniki pričakujejo od nas, da smo prijazni, fleksibilni, da smo v odlični psihični in fizični kondiciji. A tako kot smo različni vodniki, so različni tudi potniki! Morda samo primer: ob zaključku potovanja mi potniki stisnejo roko, starejši me včasih tudi objamejo, se mi zahvalijo za lepo vodenje – in takrat sem srečna. Na istem avtobusu pa so tudi potniki, ki ne rečejo ne hvala ne na svidenje… Veliko potnikov se želi na potovanju razvedriti, izvedeti kaj novega, predvsem pa slišati kakšno legendo ali zgodbo o znanih osebnostih in zanimivostih o deželi, v katero prihajamo – o vsakodnevnem življenju, o višini osebnih dohodkov in cenah stanovanja… Nekatere pa to utruja. Kako smo si različni, mar ne?

Koliko turističnih vodnikov imamo v naši državi? Kakšna je njihova pot do profesionalne kariere?

Podatke o tem, koliko je registriranih vodnikov z opravljenim izpitom, ima Turistično-gostinska zbornica Slovenije (TGZS), kjer vodniki opravljamo izpit za pridobitev licence za vodenje. Zbornica teh podatkov ne deli z javnostjo, po naši oceni pa je v Sloveniji okoli 1300 turističnih vodnikov. Kot že omenjeno: oseba, ki to želi postati, se lahko izobražuje na ustreznih predavanjih, lahko se pripravlja tudi sama, če poseduje zahtevano izpitno čtivo, izpit pa mora opraviti pri TGZS. Izpit za pridobitev licence lahko opravi vsak državljan, ki ima tovrstno željo, pogoj za pristop k opravljanju izpita za turističnega vodnika je dokončana V. stopnja izobrazbe. Trenutno ima več kot 80 odstotkov turističnih vodnikov pri nas univerzitetno izobrazbo. Sicer pa so pogoji objavljeni na spletni strani TGZS.

Prizadevamo si za uveljavitev vsaj minimalnih standardov izobraževanja, ki jih predpisujejo evropski standardi in vsaki članici omogočajo prilagoditev teh zahtev glede na njene posebnosti. Slovenija je edinstvena tako po površini in številu prebivalcev kot tudi v zgodovinsko-kulturno-jezikovnem smislu, zato jo je treba še posebej zaščititi in zagotoviti kakovostne vodnike. Žal bi nam bilo, da bi si morali vodniki zaradi dolgotrajne izgube prihodka poiskati drugo delo, država oziroma slovenski turizem bi ob tem izgubil kakovostne vodnike. Za vodnike bi bila to težka odločitev, še težji pa bi bil povratek čez leto ali dve.

Verjetno so vsa vodenja izziv za vodnika, pa vendar: katera veljajo za najbolj zaželena oziroma najprestižnejša?

To so potovanja, daljša od treh dni, večinoma že dalj časa predhodno dogovorjena. Od vodnika se pričakuje dobro poznavanje destinacije, tako zgodovinsko kot zemljepisno, psihofizične sposobnosti in seveda znanje vsaj enega svetovnega jezika. Za večino vodnikov so to zahtevna, a lepa potovanja. Nekateri vodniki včasih ostajajo v tujini tudi po več mesecev, drugi pa so zadovoljni, da ostajajo blizu doma in imajo bolj pogosta in krajša potovanja. Veliko vodnikov je vezanih le na lokalna vodenja po slovenskih mestih, še posebno v poletnih mesecih, ko je v naših krajih največ tujih skupin. Nekaterim torej pomeni prestižno vodenje dolgo potovanje, drugim pa pomeni prestižno vsakodnevno lokalno vodenje v okviru domačega kraja.

Članica združenja ste že od leta 2002, od letošnjega februarja pa ste tudi njegova predsednica. Kaj je pripeljalo do odločitve za vodenje?

Vodenje združenja sem prevzela predvsem zato, ker sem že upokojena in imam tako več časa, kot ga imajo moji kolegi, ki si prizadevajo za čim več vodenj v mesecu. Le na tak način je namreč možno preživetje v primeru, ko je vodenje edini vir zaslužka. Če pa je vodenje dodatni vir zaslužka ter vodnik vodi le ob sobotah in nedeljah ali je upokojen, je življenje takoj lažje. Tako je tudi pri meni in se lažje posvetim delu v združenju. Z veseljem tudi jaz prevzamem kakšno destinacijo, kjer, kot rečemo vodniki, sem doma in doma sem marsikje, najbolj pa (poleg Slovenije) v Franciji…

Sicer pa se lahko v združenju pohvalimo, da znamo prisluhniti tudi dobrodelnim organizacijam. Minulo leto sem na pomladni in jesenski izlet peljala skupino gluhoslepih oseb in lahko zatrdim, da so bili to zame izjemno lepi trenutki, ki so me usmerili v razmišljanje. Ali bi naše agencije prevzele izziv organizacije izletov za osebe, ki so gibalno manj sposobne in si prav tako želijo videti lepote in znamenitosti? Z veseljem bi jim priskočili na pomoč s predlogi pa tudi z izvedbo. Sama že trideset let delujem v eni največjih svetovnih dobrodelnih organizacij in mi je tovrstno delo v veselje in ponos.