Mamina zapuščina se ukvarja s perečo problematiko dosmrtne skrbi za starše. Na Japonskem še vedno velja, da skrb za ostarele v celoti prevzamejo otroci in ker gre za državo z najdaljšo pričakovano starostno dobo na svetu, se potomci v skrbi za roditelje pogosto tudi sami krepko postarajo. Tovrstno breme še posebej močno občutijo predstavniki srednjih let, kot sta Natsuki in Mitsuki. Skozi lik protagonistke Mitsuki avtorica prizemljeno spregovori o nezavidljivem položaju ženske v petdesetih, ki kljub dobri službi na fakulteti težko žonglira med skrbjo za dementno in samovoljno mater, nezvestim možem, svojim vse šibkejšim zdravjem in hrepenenjem po boljšem življenju. Mitsuko, razpeta med zamero do matere, ki je vselej živela po svoje, ne da bi se pri tem ozirala na druge (še najmanj na hčerki), in razočaranjem nad moževo plitkostjo, kot gospa Bovary išče uteho v (predvsem francoski) literaturi, preko te pa Mizumura nagovarja kompleksen odnos Japonske do lastne tradicije in do vpliva, ki ga je nanjo imela zahodna kultura. Na Mitsukinijih plečih se tako rekoč lomi bitka med utesnjenimi japonskimi družbenimi konvencijami in z zahodnim vplivom prečesano podobo uspešne samozaposlene ženske, ki pa kljub nenehni zaposlenosti zasluži manj kot partner. Seštevanje mamine dediščine je tako predvsem skrb za kolikor se le da razbremenjeno prihodnost.
Vprašanje Mamine zapuščine pa ni zgolj materialno, temveč se preobraža v simboliko neupogljivega duha. Roman se deli na dve polovici, in če se prva ukvarja z družinskimi konflikti, materinim staranjem in njeno končno smrtjo, se v drugem delu fokus prestavi na njeno »duhovno« zapuščino. Nekako v duhu razvojnih romanov, , cepljenih na new age filozofijo, se mora Mitsuki soočiti s svojo zamero in spoznati, da je bilo materino hrepenenje po boljšem življenju vsaj delno posledica specifičnih družbenih in političnih razmer japonske družbe v času med obema vojnama, in da je konec koncev njen odločni značaj Mitsuki in njeni sestri omogočil solidno življenje izobraženega srednjega sloja. V nasprotju s prvo polovico se zdi druga na trenutke ohlapna in veliko bolj razvejana. Mitsukina preteklost se raztegne do zgodbe njene babice, ki je med prebiranjem prvega v japonščini napisanega feljtona po francoskem vzoru prav tako zapadla bovarizmu in sebe doživljala kot literarno junakinjo. Obenem je to kritični ekskurz po Japonski zgodovini, zaznamovani s pozabo in včasih usodno zahtevo po spoštovanju tradicije. Razdrobljenost je tudi formalna: ker je roman najprej izhajal feljtonsko, prehodi niso povsod izpeljani tekoče. Vseeno gre za spretno napisano delo, ki h kočljivi vsebini pristopa na poetičen, tenkočuten način.
