Slovenski prostor je že od začetka korone histeriziran in paničen. Stalno strašenje z izjavami o nevzdržnosti zdravstvenega sistema, lahko nas umre na tisoče, primanjkuje nam vseh vrst zaščitne opreme…, je ob pomanjkanju strokovnih kadrov v državni upravi povzročilo kolaps javnih naročil. Ukrepati je bilo treba hitro, poslovno, pravno korektno in finančno vzdržno. Zakon o javnem naročanju je tako zamotan, da ga najbrž ne razumejo niti njegovi sestavljalci. Temu v prid govori tudi dejstvo, da nam že v »normalnih« časih padajo javni razpisi, s čimer si nakopljemo veliko gospodarsko škodo. Pri iskanju korektnih dobaviteljev zaščitne opreme, ki jo išče ves svet, bi se morale izkazati naše ambasade, ki bi po definiciji morale biti ne samo politična predstavništva, temveč tudi oziroma predvsem gospodarska.
V panični naglici je oblast pozabila na mnoge domače firme, poleg uveljavljenih posrednikov so se pojavljale tudi popolnoma nekredibilne in neznane, komaj ustanovljene, ki so za drag denar ponujale opremo. Državna uprava pa ni bila sposobna ločiti zrno od plevela, tudi zaradi političnih in lobističnih pritiskov. Modrost dobrega politika in odličnega državnega uradnika se pokaže prav v kritičnih situacijah. Problem je gotovo tudi v politizaciji državne uprave, kamor so na vodilna mesta množično prihajali politični nastavljenci. In to več ali manj v vseh dosedanjih vladah. Zadnja seveda ni nobena izjema, kajti »Omanov zakon«, da je važno, da si naš, je vedno bolj živ. Medicinski strokovnjaki in ministrstvo za zdravje bi morali nositi glavno težo strokovne in količinske izbire opreme, ne pa osebki z vojaškega in gospodarskega ministrstva in iz njihovih služb, ki bi lahko s svojo logistiko zgolj pomagali. Najhuje je, da so se med posredniki in lobisti opreme našli celo pozabljeni politiki, ki so svoje kvaziusluge garnirali s skrbjo za narodov blagor in skrili pod plašč firme v lasti svojih sorodnikov in prijateljev.
Policija pri preiskovanju nabav opreme ne more pristati na pavšalno obtoževanje. Stroka od nje zahteva poglobljeno dokazovanje trdnih elementov možne kriminalne dejavnosti. Podpora novega vodstva policije bo pri tem nujna in to bo Travnerjev preizkus lojalnosti državi in davkoplačevalcem in ne političnim strankam. Javno mnenje je usmerjeno proti celotni vladi, ki ji začetne odlične ocene obvladovanja korone močno padajo. Državljani nismo še pozabili na podmizne »kšefte« z orožjem in bogatenje mnogih ovadenih oseb, ki so ostale nekaznovane. Ko bodo kriminalisti med možnimi osumljenci privili tudi politike in vplivneže, morajo podreti največja drevesa, zato naj poskrbijo za temeljito varnostno opremo. Pravno in dokazno in naj bodo peklensko previdni, kajti v nasprotnem primeru se bo njihovo delo izjalovilo. Vsi dokazi morajo biti neizpodbitni in pokazati morajo, kdo je bil v kriznem času države pošten politik, altruističen podjetnik ali navaden vojni dobičkar z računom v Liechtensteinu.
Zato za temeljito in neodvisno preiskavo niso dovolj le TV-oddaje in politična obtoževanja. Če bo kriminalistom uspelo dokazati KD, za kar potrebujejo strokovni mir, se nam kasneje gotovo obetajo običajni zapetljaji – izločanje »nezakonitih« dokazov, nesprejemanje sodne pošte, »bolezni« osumljencev, izločanje okuženih sodnikov (pa ne s covidom) in zastaranje. Če bo tožilstvu uspelo komur koli dokazati krivdo, potem mora sodišče vsaj enkrat v poduk za naprej in za nazaj upoštevati argument Andrićevega vezirja Alija paše, ki je dejal: »Prišel je čas, da se morajo begi spametovati. Ljudi pa ne spametuješ na glavi, temveč po podplatih. Nisem še doživel, da bi kdo, ki so ga dobro nažgali po podplatih, to pozabil. Videl pa sem neštetokrat, da ljudje pogosto pozabljajo dobre nasvete in nauke.«
Jakob Demšar, Lesce
