Irrfan Khan je eden tistih igralcev, ki se jih bolj kot po imenu spomnimo po vlogah. Irrfan Kahn je tisti igralec iz tistega filma. Eden tistih, ki se je znal na velikem platnu vedno znova preobraziti. Če je bilo treba, se je postaral, če je bilo treba, se je pomladil. Če je bilo treba, je bil nekonvencionalen, če je bilo treba, je bil lahko tudi neopazen. Indijski zvezdnik, rojen leta 1967 v mestu Džaipur, je iz tega naredil pravo umetnost. Bil je filmski kameleon. Ker je ljubil film, je očaral tako Bollywood kot Hollywood, med katerima je bil ves čas razpet. A namesto dobičkonosne ameriške je velikokrat izbral domačo produkcijo. Velikega Ridleyja Scotta je zavrnil celo dvakrat. Najprej ni zaigral v trilerju Telo laži (2008), nato je namesto Marsovca (2015) raje izbral simpatično družinsko komedijo Piku (2015), vseeno pa je obžaloval zamujeno vlogo v Medzvezdju (2014) Christopherja Nolana. Urnik se je prekrival s snemanjem romantične drame Okus po ljubezni (2013), v kateri je jedel iz napačnih menažk.

Pobegnil na študij

A ne glede na vloge, v katerih ni igral, je Khan sledil imenom, kot so Saeed Jaffrey, Roshan Seth in Om Puri, rojakom, ki so pred njim redno dobivali vloge v Hollywoodu. In jih nazadnje tudi prekosil. Še preden pa je postal zvezdnik domače in zahodne kinematografije, je bil Irrfan Khan nekoč preprosto eden izmed štirih otrok skromne indijske družine, ki je po smrti očeta, namesto da bi prevzel domačo obrt prodaje pnevmatik, pobegnil na študij na nacionalno dramsko šolo v New Delhiju. »Najprej sem igral kriket, nato sem poskusil biti podjetnik, a sem se hitro naveličal. Bil sem zelo sramežljiv, nihče si ni mogel predstavljati, da bom postal igralec.« Sprva je kljub imenitni izobrazbi res kazalo, da ne bo nič iz tega. Študij Shakespeara in Čehova se namreč ni izkazal kot kaj prida koristen pri vstopu v indijsko filmsko industrijo, ki je bila takrat osredotočena predvsem na formulaične pevsko-plesne filme. Ni pomagalo, da se je izjalovil njegov bollywoodski prvenec v drami Salaam Bombay (1988) režiserke Mire Nair, ko mu je po montažnih rezih pripadla zgolj minimalna vloga.

»V industrijo sem prišel, ker sem želel pripovedovati zgodbe in igrati v filmih, namesto tega pa sem bil ujet na televiziji,« je dejal o težkih začetkih. Do trenutka, ko mu je uspel prvi preboj, je tako že razmišljal o koncu kariere, a ga je k sreči za glavno vlogo v vesternovski drami Bojevnik (2001) navdušil takrat neznani britanski režiser Asif Kapadia.

Nezvezdniški zvezdnik

Khan je po nenadnem uspehu prodrl v indijski filmski mainstream, kjer je pogosto igral barabe ali policiste, svoje znanje iz klasične dramatike pa je lahko unovčil v indijskih priredbah Macbetha in Hamleta, celovečercih Maqbool in Haider. V Indiji je vse bolj užival status zvezdnika, drugam mu niti ni bilo treba iti, a mu igralske ambicije seveda niso dopustile, da bi zavračal vloge, kot je bila recimo tista v komediji Darjeeling Limited (2007), ki jo je režiser Wes Anderson napisal posebej zanj. Istega leta je zaigral še z Angelino Jolie, v Mogočnem srcu (2007) je v žepu znova nosil značko. Očitno so mu bile vloge policistov zapisane v zvezdah, saj smo ga nato v uniformi gledali tudi v Revnem milijonarju (2008). Kot zanesljiv karakterni igralec je postal redna referenca hollywoodskih produkcij. Videli smo ga v ekranizaciji Inferna, Jurskem svetu, Pijevem življenju in Neverjetnem Spider-manu.

Tisti, ki so ga poznali, so povedali, da je bil zvezdnik, ne pa zvezdniški. Da ni maral enoznačnega slikanja resničnosti in izraza Bollywood ter da je zato v Indiji še naprej izbiral predvsem zahtevne vloge. Kot predan igralec zato ni želel hoditi v fitnes in uporabljati izdelkov za svetlejšo polt, kar so počeli nekateri drugi zvezdniki. Leta 2013 je za glavno vlogo v biografski drami Paan Singh Tomar prejel narodno filmsko nagrado. Ustvarjal je vse do zadnjega, tudi po letu 2018, ko so mu diagnosticirali redko vrsto raka. Nekoč je v filmu na vprašanje, ali ima njegova zgodba srečen konec, odvrnil: »To je zdaj odvisno od tebe, zgodba je sedaj tvoja.« Zapustil je več kot 150 igralskih zgodb, ženo Sutapo Sikder ter sinova Babila in Ayana.