Priprave na praznovanje so zastale tudi v Opatjem selu na robu Krasa, znanem po svojih prvomajskih srečanjih. Prvo so na pobudo Organizacije svobodnih sindikatov Nova Gorica pripravili leta 1972. Istega leta so v vasi dobili bencinsko črpalko in market ter oddali prošnjo za ureditev otroškega vrtca. »Prvi oder smo imeli na kamionski prikolici od podjetja Vozila Gorica, deske za plesišče je posodilo podjetje Final,« se spominja domačin Zlatko Martin Marušič. Mladina je sredi vasi postavila mlaj in na predvečer zakurila kres, socialistična zveza delovnega ljudstva je na obeh straneh vasi utrdila slavoloke z napisi Živel 1. maj ali Delu čast in oblast. Za udarniške delavce in prostovoljce, ki so prizorišče pripravljali že mesec ali več pred prireditvijo, so v bližnji karavli JLA kuhali pasulj.
Zbor za 13.000 delavcev
Prireditev je bila vedno dobro obiskana, avtobusi so prihajali v kolonah, slavnostni govorniki z najvišjega političnega in sindikalnega vrha. Leta 1982 so proslavo predvajali po televiziji. Našteli so okrog 13.000 obiskovalcev in 900 nastopajočih, slavnostni govornik je bil Stane Dolanc. »Takrat je prireditev dosegla svoj vrh,« je prepričan Marušič, ki se skupaj s predsednikom krajevne skupnosti Opatje selo Mirjanom Pahorjem še danes ne more načuditi, koliko se je tedaj popilo in pojedlo. »Včasih smo bili kar veseli, če se je ob deseti uri zvečer ulil dež, saj je gostincem takrat že vsega zmanjkalo,« se posmeje Marušič. Po enotnih sindikalnih cenah so ponujali golaž, mineštro, čevapčiče…
Opajci so s praznikom živeli in bili nanj ponosni, v širši okolici se je kraj zapisal kot stičišče delavskega ljudstva, na prireditve so prihajali pomembni ljudje, pripoveduje Pahor. Prizorišče proslave so podjetja tudi sicer pogosto najemala za piknike in srečanja zaposlenih. Potem je prišlo leto 1991. Čedalje bolj razdrobljeni sindikati so si tako velike prireditve vse težje privoščili, se spominjata sogovornika. Po letu 2013 je že kazalo, da srečanj ne bo več. Ker pa je dogodek s svojim pomenom in množičnostjo presegal zgolj sindikalni naboj, ga je pod okrilje vzela občina in živi še danes. Letošnje priprave nanj so se končale predčasno. Tudi odnos do dela se je v tem času spremenil, je prepričan Marušič. »Nekoč je res veljal rek 'Delu čast in oblast'. Tako rekoč vse smo imeli v rokah delavci. Razmerje med plačo najnižjega delavca in plačo direktorja je bilo ena proti 3,6. Ko so kasneje to razmerje spremenili na ena proti pet, je bil cel halo. A smo hitro našli rešitev, da v razredu ena ni bila niti čistilka,« se spominja svojih delovnih let na Vozilih Gorica.
Delavca pred kapital
Eden redkih sindikalnih kresov na Primorskem še vedno vsako leto zagori na Markovcu. »Ko sem pred desetimi leti prevzemal delo izvršnega sekretarja v organizaciji, je bila ena prvih zahtev, da tradicije kresovanja ne smem prekiniti,« pravi sindikalist Damjan Volf. Prikima, da je to iz leta v leto težje. Ker se obalni delavci med pohodom do Markovca sprehodijo tudi nekaj sto metrov ob obali, morajo zato najeti reševalca iz vode, navrže le eno od cvetk.
Želi si, da bi ta čas vendarle postavil delavca pred kapital. »V dobi koronavirusa se je zelo nazorno pokazalo, da kapital in vse, kar je povezano z njim, ne sme biti središče dogajanja naše družbe. Bistvo smo ljudje,« razmišlja sredi parka Brolo v Kopru. Po njegovem prepričanju smo z epidemijo dokazali, da lahko živimo brez vsakdanjega množičnega potrošništva, da smo doumeli, da je nenehno podrejanje jeziku kapitala naporno in izčrpavajoče, in da je pravi smisel življenja preživljanje časa s tistimi, ki nas po vrnitvi z dela čakajo doma. »Pokazala se je izjemna ranljivost trenutnega sistema, ki pade po nekaj tednih in ki temelji na izkoriščanju, razslojevanju in sistemskem ustvarjanju revežev. To bi moralo biti zadostno opozorilo, da tak sistem ne sme biti več del naše prihodnosti,« upa na razsodnost.
Ko bo 24 ur na dan premalo
Volf si ne dela utvar, da se dosedanji sistem ne bo poskušal ohraniti. In to za vsako ceno. »V najkrajšem možnem času se bo poskušalo nadoknaditi vse zamujeno. Popolnoma jasno je, da bodo prav delavske pravice prve in najbolj na udaru. Opažanja s terena to že nakazujejo. Delodajalci močno pritiskajo na delavce, naj izkoristijo čim več dopusta, saj bo po krizi, ko se bo sistem poskušal čim prej ponovno postaviti na noge, 24-urni dan prekratek za vse zahteve kapitala,« ugotavlja sindikalist.
Predsednico Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije Slavico Mencingar zmotimo med delom. Poleg sindikalnega dela, pogovorov, videokonferenc je opravljala še svoje osnovno poslanstvo diplomirane medicinske sestre. »Osebno se bom za praznik dela poskušala malo oddahniti od vseh pritiskov zadnjih dni zaradi vseh posledic epidemije,« pravi.
Pobožne sanje o treh osmicah
Kot predsednica sindikata pa ne bo popolnoma odklopila. »V ozadju sta nenehna skrb in boj za pravice članov, tudi nečlanov, ki se vsak dan obračajo name ali na vodstvo sindikata, saj v teh dneh doživljajo hude stiske tako glede varnosti za zdravje uporabnikov kot svoje lastno zdravje. Tukaj so potem še delovne razmere in seveda nedostojno plačilo ter navsezadnje odnos vlade in ostalih odločevalcev do našega dela,« skomigne z rameni. Praznovanje prvega maja kot praznika dela ima povod v delavskih zahtevah po treh osmicah: osem ur dela, osem ur za družinsko življenje, kulturo in družabno življenje ter osem ur za počitek. »Žal so pri nas te osmice videti kot 12-, 16- in celo 24-urni delovni dan. Glede počitka in plačila pa, saj veste, da se ne ponavljam. Zaradi vsega tega je za zaposlene v zdravstveni negi praznik dela kot tak izgubil svoj pomen že pred leti,« je jasna sogovornica.
Tokrat so zdravstvenim delavcem prvič v zgodovini Slovenije odvzeli že tako omejeno pravico do stavke, ene od oblik sindikalnega boja. Tako ali drugače so veliko požrli glede delavskih pravic in delovnih razmer. Kako dolgo lahko še postavljajo svoje zdravje na zadnje mesto? »Težko vam odgovorim, kako dolgo bodo zaposleni še zdržali pod tako hudimi pritiski in obremenitvami. Ko spremljamo, kaj se dogaja v domovih za ostarele, se z vso resnostjo sprašujemo, ali bodo zaposleni zdržali do konca epidemije. To pa ne pomeni, da bo potem kaj bolje. Vsi vemo, kaj nas čaka, ko se bodo zagnali programi in se bodo čistile čakalne vrste,« svari Mencingarjeva. Kljub temu je prepričana, da je iz začaranega kroga mogoče izstopiti, če bi država uredila kadrovski primanjkljaj in zaposlene dostojno plačala.
Nesrečni krizni dodatek
Veliko zdravstvenih delavcev, ki te dni delajo v prvi bojni vrsti, je pred praznikom dela ostalo brez dodatka za delo v kriznih razmerah. Mencingarjeva je vesela, da se seznam delodajalcev, ki so za to poskrbeli kljub zmedenim navodilom države, vendarle daljša. Kljub vsemu pa se ji zdi nerazumljivo in nespremenljivo, da se vedno zatika pri zdravstvenih delavcih. »Zaposleni seveda to sprejemamo z ogorčenjem, jezo, žalostjo in še čim,« razkrije. Upa, da bo razum premagal in jim ne po treba v tožbe in sindikalni boj. Vsekakor se pravicam, ki jim pripadajo, ne bodo odrekli. Tako kot se v teh kritičnih razmerah ne odrekajo delu.
