Ko je najhujša vročina pojenjala, je slovenska naselja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zajel vztrajen metronomu podoben zvok. Tok. Tok. Tok. Kdor je skozi okno pogledal na ulico, je videl znan prizor večernega rekreativca, kako s teniškim loparjem nabija žogico, z elastiko privezano na utež. Tenis za enega. Tenis partner. Solo tenis. Tenis trener. Zadeva je bila znana po številnih imenih. Prišla je v različnih oblikah. Le zvok in prizor sta bila vselej ista. Kot vse modne muhe, se je tudi ta izpela. Tudi mi na tenis za enega nismo pomislili že vsaj dve dekadi, dokler se s pojavom pandemije novega koronavirusa devetdeseta niso počasi začela vsiljevati v naše življenje.
Saj vsi vemo. Začelo se je z obraznimi maskami, ki so vzbudile spomin na takratno obsedenost z nindžami (ameriškimi, želvjimi in vsemi ostalimi). Nato sta rokave znova zavihala brata v vojni za Slovenijo Janez Janša in Jelko Kacin. Za konec pa je vladni govornik pred časom razkril, kako namerava vlada ponovno dovoliti igranje tenisa. Tedaj smo zastrigli z ušesi, v spomin pa sta se prerila prej opisani pozabljeni prizor in zvok. Tok. Tok. Tok. Vendar stvar ni tako enostavna in tenis za enega se ni vrnil. Tega bi pravzaprav lahko igrali že med najhujšimi ukrepi, pa ga vseeno nismo. Vlada je imela v mislih pravi tenis, pravi golf, prave vikendice. Ne pa teh bedarij za rajo.
Da se zgodovina ne ponavlja tako enostavno, nas je opozoril že Karl Marx ob opisu roparske bande, ki je s pučem prevzela nadzor nad Francijo druge republike in na cesarski prestol vrnila znano ime Napoleon Bonaparte (III). Saj vemo, vse se zgodi dvakrat. Prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Vero v te besede nam je nekaj dni po odprtju teniških igrišč obnovil svetovni splet. Med brskanjem smo naleteli na angleško objavo, ki je obljubljala inovativen in za koronske čase primeren način preživljanja prostega časa, ki bo razveselil staro in mlado.
Prizor je bil znan in tudi nekoliko farsičen. Na posnetku smo videli dečka, kako spretno nabija žogo, ta pa se mu vselej vrača po novi udarec. Bile so tudi razlike. Za začetek ni imel loparja, temveč je žogo nabijal z golimi pestmi. Za nameček pa žogica niti ni bila z elastiko pričvrščena na utež na tleh, temveč privezana na dečkovo glavo. Bolj ko jo je boksnil, z večjo vnemo se je vračala, da bi ga kresnila med oči. Tako sta šla. V nedogled. Sizifovo delo ali na glavo obrnjene tantalove muke? Sploh ni pomembno. Samo da mine nekaj časa in da lahko nakopičeno energijo sprostimo na način, ki ne bo kršil karantene. Pravijo tudi, da koristi refleksom ter koordinaciji oči in rok.
Omeniti gre še, da je na elastiko pripeta žogica, imenovana tudi speed boxing head ball oziroma samo head ball, cenovno zelo dostopna. Zanjo je treba večinoma odšteti do 15 evrov. Smo pa opazili, da se je te dni ne dobi povsod. Številni tuji spletni trgovci je namreč ne pošiljajo. Ne štejejo je med bistvene izdelke, ki imajo v času krize prednostno dostavo.
