Literarni zgodovinar France Bernik je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti leta 1951, bil do leta 1957 asistent za slovensko literarno zgodovino, nato pa bil izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.
Leta 1971 je postal nazivni docent, 1977 nazivni izredni profesor, 1984 nazivni redni profesor za zgodovino slovenske književnosti.
Znanstveno se je posvečal predvsem slovenski književnosti 19. in 20. stoletja, in sicer v evropskem kontekstu. Med prvimi se je uprl pozitivizmu, sociološkim, ideološkim in drugim redukcionizmom. Pri razlagi poezije je uveljavil notranji pristop z imanentno interpretacijo, pozneje tudi novejše metode.
Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig, od Lirike Simona Jenka (1962) do monografije Ivan Cankar (2006). Predaval je na številnih znanstvenih posvetovanjih doma in v tujini. Lani sta mu interdisciplinarni doktorski program Ameriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani in Center za irske študije Inštituta za anglistiko in amerikanistiko na dunajski univerzi podelila priznanje za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine in kritike.
