Tri dni kasneje so ga zdravniki v Boa Visti, glavnem mestu zvezne države Roraima, testirali za malarijo. Izid je bil negativen. Dvaindvajsetega marca je Alvinei znova obiskal zdravnike in potožil, da ga bolijo mišice, a ti so mu dejali, da mu ne morejo pomagati, saj jim ni uspelo postaviti diagnoze. Enako je izvedel v posebni ustanovi za pripadnike avtohtonih indijanskih plemen, kjer je poročal o bolečinah v trebuhu in zatilju. Deček se je zatem vrnil v domačo vas Helepe, v brazilski pragozd, kjer so ga starši odpeljali k tamkajšnjemu vraču. Tudi ta Alvineiju ni mogel pomagati. Vročina je naraščala, dečku je zmanjkovalo zraka. Tretjega aprila so iz zdravstvene postaje ob reki v bližini vasi poklicali letalo, ki ga je prepeljalo v Boa Visto. Njegova pot se je zaključila na intenzivnem oddelku bolnišnice v Roraimi, kjer so ga (ob njegovem že tretjem obisku v tej ustanovi) testirali na koronavirus. Test je bil pozitiven. Pet dni kasneje je Alvinei umrl, pri njegovih domačih v pragozdu pa so se zbudili temni spomini na čase, ko so epidemije, ki so jih med indijanska plemena prinesli belci, pokosile cele vasi, ponekod jih je v plemenu bolezen preživela le desetina. Avtohtono prebivalstvo je namreč še bolj neodporno na bolezni, ki prihajajo iz razvitega sveta. Tokrat pa pravijo, da imajo celo dva sovražnika. Eden je virus, drugi pa predsednik države Jair Bolsonaro, ki bi se rad polastil njihovih ozemelj, z namero, da bi skupaj z mednarodnimi koncerni izkoriščal tamkajšnja naravna bogastva. In epidemija, ki bi kosila med indijanskimi plemeni, bi mu samo pomagala pri uresničitvi teh načrtov.