Njena stara mama je bila namreč babica in v njeni dnevni sobi se je znašla ena od pacientk, ki jo je presenetil prezgodnji porod. Šestletna Eiman je tako morala priskočiti na pomoč. Imela je srečo, da je skupaj s svojima sestrama lahko obiskovala šolo in tudi maturirala. Njen oče je bil v diplomatski službi, družina je podpirala izobraževanje deklet, kar v Sudanu nikakor ni bilo samoumevno. Približno polovica deklet v tej državi ni šla v šolo. Eiman in njeni sestri pa svojim staršem niso hvaležne le za to, da so jim nudili možnost izobraževanja, temveč tudi za to, da so jim prihranili eno najbolj grozljivih pohabljenj, ki je takrat za vse življenje zaznamovalo večino deklet v Sudanu. Tedaj so v državi obrezali še večino deklic, danes se ta delež giblje okoli 40 odstotkov. Eiman Tahir je kasneje po srečnem spletu okoliščin, kot pravi sama, pristala ne univerzi v Berlinu in tam dokončala študij medicine. Danes je ena redkih ginekologinj v Münchnu, ki jo upajo obiskati tudi obrezane ženske, ker je ženska in ker govori arabsko. V Nemčiji je sicer prepovedano obrezovanje deklet, kljub temu pa nekateri menijo, da v tej državi živi okoli 10.000 žensk, ki so obrezane. Gre večinoma za že odrasle priseljenke iz Somalije in Eritreje, a tudi za deklice, ki jih starši pošljejo v svojo domovino, kjer izvedejo obrezovanje, ali pa ta postopek opravijo ilegalno v Nemčiji. Tahirjeva, ki se v svoji ordinaciji dnevno srečuje s hudimi telesnimi in psihičnimi posledicami tega okrutnega rituala, se je pred kratkim vrnila iz Burkina Fasa, kjer je poskušala predvsem babicam, ki pogosto izvedejo ta ritual, in moškim razložiti, kakšno trajno zlo to pohabljenje povzroči ženski.