Je bil, glede na to, da živi in dela na Obali, med tistimi občani, ki naj bi histerično klicali medije in opozarjali na invazijo »Ljubljančanov« na Obalo, pa tudi na Bled in druge turistične destinacije? Moj prijatelj mi je posredoval dve fotografiji, ki jih je ta dan okoli 12. ure napravil v Portorožu – nobenih hord »Ljubljančanov«, temveč idilični posnetki praznih plaž in sprehajalnih poti. Nič nimam proti, da malo pretirava medicinska stroka. Sem pa proti manipulacijam, ki se jih posluži politika tako, da lažne informacije prelije v pravni predpis, s katerim prepove gibanje prebivalstva med občinami.
Na Pop TV so kot dokaz invazije na Bled že najmanj dvajsetkrat predvajali posnetek mlade družine, ki sedi skupaj na travi ob jezeru, nad njimi pa grozeče stoji občinski redar. Res ne vem, ali nam je karantena že čisto skisala možgane, ampak opisana družina je očitno edini kronski dokaz invazije turistov na Bled. Ati in mami sta glede na njuno mladost prijetno skupaj, čeprav bi morala krotiti hormone, kot bi jima zažugal Kacin. Omenjeni družini, ki jo Pop TV stalno diskreditira, resno priporočam, da se obrne na odvetnika, ki naj vloži krepko odškodninsko tožbo zaradi nezakonitega in permanentnega posega v njeno zasebnost.
V 70. letih je bil izveden stanfordski eksperiment, s katerim so dva tedna v kleti stanfordske univerze gojili razmere, kakršne vladajo v resničnem zaporu (karanteni?). Izbrali so nekaj študentov in jih razdelili na paznike in zapornike, ki so se vsi preveč hitro vživeli v svoje vloge. Zaporniški eksperiment je pokazal, da nore situacije lahko spodbudijo noro obnašanje tudi pri povsem normalnih ljudeh. Naloga paznikov je bila sprva zelo preprosta, da vzdržujejo red in mir v zaporu, vendar so se »zaporniki« zabarikadirali v svoje celice in začeli zmerjati svoje stražarje. Takrat so se začele prve težave, ki so kasneje privedle do povsem nepričakovanih in nasilnih reakcij.
V vlogo stanfordskih paznikov se je hitro vživela tudi Teniška zveza Slovenije (TZS), ki je v svojih »določilih za upravljalce teniških igrišč« zapisala, da mora igra potekati zgolj posamično, v dvojicah pa lahko igrajo le družinski člani. Odlok vlade o prepovedi gibanja in zbiranja ljudi je jasno določil izjeme, da se lahko »ob upoštevanju varne razdalje do drugih oseb … izvaja takšno športnorekreacijsko dejavnost, pri kateri ob običajnem izvajanju ni mogoč stik z drugimi posamezniki (npr. tenis, badminton, balinanje)«. TZS se je začela obnašati kot oblast in postavljati svoja lastna merila, ki nimajo nobene znanstvene podlage v medicini. Teniško igrišče meri skoraj 700 kvadratnih metrov, in to zunaj na svežem zraku, pa ne prenese štirih igralcev, od katerih ima vsak na voljo 170 kvadratnih metrov? Ker smo nekateri igralci protestirali pri TZS proti takim omejujočim ukrepom, je predsednik za medije že dal izjave, da je »načeloma dovoljeno tudi igranje v dvojicah ob distanci najmanj 1,5 metra«.
Ob tem dobim občutek, kot da smo poredni otroci, ki ne vedo, kako se je treba obnašati, zato poleg oblasti potrebujemo še stanfordske paznike. V taki situaciji lahko čakamo še na obvezna določila jagrov, ribičev, zombi cerkve svetega zvonjenja in kolesarske zveze, in vsi ti nam bodo grozili s svojimi omejevalnimi ukrepi. V tem čudnem času eksperimentiranje z državljani, ki nima podlage v medicinski znanosti, lahko povzroči po tednih karantene precej škodljive učinke v razmerjih med državo in državljani ter med državljani samimi. K temu prispevajo tudi strašljivo sovražna in politično obarvana mnenja in komentarji na raznih družabnih omrežjih in spletnih medijih.
Tadej Golob v svojem romanu Leninov park omenja pleskarskega mojstra Zupeta iz Grosupljega, ki pravi, da bi bilo treba pobiti vse lenuhe, komunajzarje, pedre, čefurje, ljubljanske klošarje in učitelje. Ko ga kriminalistka Tina Lanc vpraša, zakaj pa učitelje, ji odgovori: »Celo poletje so na počitnicah, jaz pa moram delati.« Odličen prikaz slovenske nestrpnosti in neumnosti, ki jo očitno poleg družbenih omrežij podpihujejo nekateri politiki in njihove oprode, širijo pa tudi nekateri mediji.
Jakob Demšar, Lesce
