Politično preživetje Benjamina Netanjahuja dobiva mitske razsežnosti. Prvič je postal predsednik vlade po prvih (in kmalu ukinjenih) neposrednih volitvah premierja leta 1996, ko je presenetljivo, čeprav le za dlako, premagal Nobelovega nagrajenca za mir Šimona Peresa z rušenjem mirovnega sporazuma iz Osla. Poraz na izrednih volitvah tri leta kasneje bi ga moral odpihniti v pozabo, a se je s kratkim postankom v zasebnem sektorju vrnil v vlado dihat za vrat Arielu Šaronu, dokler ga ni izrinil iz Likuda. Leta 2006 je preživel še drugi, tokrat najslabši volilni rezultat v zgodovini stranke z manj kot desetodstotno podporo, a je tri leta kasneje po izrednih volitvah drugič postal premier prav po zaslugi Peresa, ki mu je zaupal mandatarstvo, prvič v nasprotju z ustaljeno prakso predsednikov države, da to najprej pripade (relativni) zmagovalki volitev, tedaj Kadimi.
V analih je zapisano, da je po precej mešetarjenja dobrih sedem tednov po volitvah Netanjahujeva druga vlada zaprisegla 31. marca 2009 ob 23.59, saj ni želel, da b...
