Ker letos mineva 50 let od prvega Tedna slovenske drame, bi v gradu Khislstein v Kranju morala v teh dneh gostovati festivalu posvečena razstava. Postavili jo bodo v sodelovanju med Gorenjskim muzejem, Slovenskim gledališkim inštitutom, Prešernovim gledališčem Kranj in programom ARS Radia Slovenija. Tako njeni avtorji kot mnogi obiskovalci nestrpno čakajo, da si jo bodo lahko ogledali, ko bodo razmere to dovoljevale.
Ideja o festivalu iz Celja v Kranj
Za mnoge Kranjčane je bila vest, da letošnjo pomlad ne bo jubilejnega 50. Tedna slovenske drame, pretresljiva. Ena od avtoric razstave, Monika Rogelj iz Gorenjskega muzeja, opaža, da Kranj s tem festivalom tudi po pol stoletja živi z roko v roki. »V javnosti se vsakič o tem veliko govori, predvsem pa mu je zvesta gledališka publika, ki ga vsako leto nestrpno pričakuje. Za predstave je veliko zanimanja. Prav to je eden od vzrokov, da se je festival obdržal in ves čas zviševal raven kakovosti,« je prepričana.
Predhodnika festivala si je idejni oče Tedna slovenske drame Lojze Filipič v 50. letih prejšnjega stoletja zamislil v Celju, kjer pa je doživel le štiri izvedbe, potem pa zamrl, opozarja Tea Rogelj, še ena od avtoric razstave (ki se zgolj po naključju piše enako kot Monika Rogelj) s Slovenskega gledališkega inštituta. Je pa svojo idejo prenesel v Kranj. »To mesto je imelo profesionalno gledališče že v 50. letih, a so mu ta status odvzeli. V želji po ponovni profesionalizaciji gledališča so se Kranjčani povezovali z Mestnim gledališčem ljubljanskim, kjer je deloval tudi Filipič in prenesel idejo festivala v Kranj ter se zanj zavzel.«
Kranj je bil takrat mesto sprememb
Kranj je imel dolgo gledališko tradicijo in prav s Tednom slovenske drame je kulturna stroka poskušala nadomestiti manko profesionalnega gledališča. »To je bil eden od razlogov, da se je festival v Kranju tako dobro prijel. Pomembno vlogo je imelo tudi dejstvo, da so festival uvrstili v čas prešernovanja, torej slovesnosti ob Prešernovem prazniku, ki so se zvrstile okoli 8. februarja. Festival je imel ves čas podporo tako kranjske strokovne javnosti kot politike. Zasledila sem celo zapis iz 70. let, v katerem je eden od županov izjavil, da denar za kulturo ni problem,« navdušeno pojasnjuje Tea Rogelj.
Kranj kot mesto, pravi Monika Rogelj, je v tistem času doživljal številne spremembe: »Gradila se je velika soseska Planina, tovarni Sava in Iskra pa sta gradili nove obrate na Laborah. Kranj je bil eno najbolj industrijskih mest v Sloveniji. Dosegal je hiter razvoj, veliko povečanje števila prebivalstva, v velikem številu so se vanj preseljevali tudi iz drugih jugoslovanskih republik, saj so večje tovarne potrebovale več delavcev. V tem času je bila odprta veleblagovnica Globus, malo prej Hotel Creina. Vsakoletni Gorenjski sejem je dobil stalno mesto na Savskem otoku.«
Ob intenzivnem industrijskem dogajanju je bil tudi kulturni utrip zelo bogat. »Gorenjski muzej je pripravljal zelo znane razstave pregleda likovne ustvarjalnosti na Gorenjskem, ki so dosegle veliko odmevnost po Sloveniji. Zelo je bila dejavna glasbena šola s številnimi odmevnimi koncerti s svojimi orkestri. Delovalo je več pevskih zborov. Teden slovenske drame pa je bil ves čas pomemben del kulturnega utripa mesta in hitro je postal tradicionalen,« opozarja Monika Rogelj. »Zagotovo je bistveno pripomogel k ponovni profesionalizaciji Prešernovega gledališča v Kranju ob koncu 80. let,« dodaja Tea Rogelj.
