Posledice klimatskih sprememb so kompleksne: v teh časih, recimo, je virusno aprilsko sonce tako močno, da zlahka zaslepi tudi največje jasnovidce, kaj šele navadne smrtnike. Nas, podeželane z vzhodne strani, pred slepečim soncem varujejo mračne sile, ki jim pravimo sence dvoma: obidejo nas vsakič, ko se širna domovina ukvarja z našimi političnimi odposlanci, sekretarji ali svetniki, mi pa ji kljub trdovratnim poskusom ne znamo dopovedati, da se polemik loteva z napačne strani. Res: tolikokrat smo že pomislili, da smo s sodržavljani iz prestolnice in drugih ne-vzhodnih krajev po dolgih letih treninga le našli skupni jezik, slovenski, ki je svoj vrhunec našel v Zdravljici, potem pa, paf, se zgodi kakšna živilska afera s pihanjem, ki nas ponovno prepriča, da so naši sodržavljani slepci, mi pa nerazumljeni berači s tresočo iztegnjeno dlanjo, razprto v prazno.
Za začetek razčistimo osnove. Mi, uboge sirote iz Lenarta, mi iz Voličine in mi iz Jurovskega Dola, mi iz Hrastovca: mi smo za čebulo in banane hvaležni. Vsakič. Če...
Predraga naša Sandrika, že lep čas si v politiki. Čeprav je daleč Gregorčičeva, si v naših srcih ti. Pozno ponoči za mizo sedim. Skozi okno vidim le...
