1. Vlada svoje protiustavno ravnanje opravičuje z »upravičenostjo« sprejetih ukrepov. Razumnim spremljevalcem položaja je seveda jasno, da pri pobudi za presojo ustavnosti vladnega odloka ne gre (oziroma ne bi smelo iti) za presojo »upravičenosti« ukrepov (temu načeloma nihče niti ni oporekal), ampak gre za presojo načina, kako so bili ukrepi sprejeti in uveljavljeni! To pa so bili, kakor so bili, menda zato, ker se je »mudilo«. To pa je lahko samo v Butalah izgovor za ignoriranje ustavnih določb. Če se mudi in bi bil zaradi počasnosti uveljavljanja ukrepov tako ali drugače ogrožen obstoj države, je ustava jasna: vlada mora državnemu zboru predlagati razglasitev izrednega stanja in se nujni ukrepi potem lahko sprejmejo in uveljavijo še hitreje, kot so se, predvsem pa v skladu z ustavo, ki samo zato, ker se vladi ali celo kakemu ustavnemu pravniku tako zazdi, še ne preneha veljati.
Če ustavno sodišče pritrdi vladi in odloka o omejevanju gibanja ne odpravi kot protiustavnega, bo postavilo nevaren precedens, saj bo dalo vladi pooblastilo za odločanje, kdaj upoštevati ustavo in kdaj ne, posledično pa seveda tudi zakone. S tem bodo odprta vrata vladanju z odloki, državni zbor pa se lahko kar razpusti, ker bo s tem izgubil še zadnji smisel svojega obstoja (večino mu ga je odvzelo prav ustavno sodišče že leta 1994), saj ga bo vlada po lastni presoji lahko zaobšla, kadar koli se ji bo to zdelo nujno.
2. Izredno stanje ne pomeni tankov na ulicah in konca demokracije (se v Litvi morda dogaja kaj takega?), pač pa je varovalka, da se morebitni nujno potrebni posegi v človekove pravice in z njimi povezane represalije (na primer 400 evrov kazni za izhod iz občine) sprejmejo samo za določen čas. Ker pa izrednega stanja v Sloveniji uradno ni, trenutni ukrepi tako nimajo roka trajanja, enemu od časopisov pa se je že zelo zgodaj v tej krizi zapisalo: »Virus bo odšel, ukrepi pa bodo ostali.«
Namesto zlivanja jeze na upravičeno zaskrbljene državljane naj jim vlada raje razloži, zakaj ni sprejela nobenih ukrepov, ki bi državljanom omogočili lažje spopadanje s sprejetimi omejitvami. Kje so spodbude za trgovine in predvsem lekarne, da bi uvedle ali razširile/olajšale dostavo hrane in nujnih zdravil na dom? Namesto tega pa morajo na primer težki bolniki, za katere je obisk lekarne smrtno nevaren že v normalnih razmerah, zdaj tja hoditi vsak mesec namesto na tri mesece. Razumi, če moreš.
Peter Lenarčič, Ljubljana