Nekaj primerov:

1. Ob nastopu mandata nove vlade je takoj sledila zamenjava dveh ključnih ljudi, šefic policije in vojske. Je bil predsednik republike kot vrhovni poveljnik SV povprašan vsaj o zamenjavi načelnice generalštaba, ki mu je bila podrejena? Javnosti ni znano. Domnevam, da je ta kadrovska poteza šla mimo njega in da ni rekel nič.

2. Sledi seja sveta za nacionalno varnost ob prvih okužbah s covidom-19, prva taka seansa brez direktorja Slovenske obveščevalne varnostne agencije (Sove), kot da nimamo pred vrati klasičnega sovražnika, temveč le virus, a hkrati sledi napoved, da naj bi pooblastili vojsko za policijsko delovanje, češ da prihajajo migranti, potencialni prenašalci okužbe. Predsednik republike znova brez komentarja.

3. Sledijo hitropotezne kadrovske menjave na še eni ključni ustanovi ob zdravstveni krizi, ki nas je zajemala, to je na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). In celo ko se novi vodja inštituta ni strinjal z ukrepi vlade, ki ga je bila postavila, je pristojni minister delal naprej po svoje, češ da na NIJZ nimajo prav. Je pri tem kdo slišal predsednika republike braniti stroko?

4. Sledi ustavitev objav ažuriranih podatkov na upravi za javna plačila, kar je oslepelo komisijo za preprečevanje korupcije in sprožilo ogorčenje Transparency International. In to v času prvih nerodnih ali dvomljivih naročanj zaščitne opreme. Znova vse tiho na Erjavčevi 17.

5. Tudi ko se je moral predhodnik Janše, Marjan Šarec, sam braniti pred obtožbami naslednika, da ni bil dovolj storil, zlasti ne pravočasno, da bi zajezil pandemijo, bi bila še kako dobrodošla beseda šefa države, da je kritika neupravičena, ker je Šarec odreagiral tako, kot mu je v danem trenutku svetovala stroka. Ne nazadnje je njegov minister Šabeder prepovedal Bocellijev koncert v Stožicah 7. marca, zaradi katerega bi, če bi se zgodil – tako je dejal »vladni« NIJZ-jevec dr. Milan Krek – imeli danes katastrofo.

6. Pa smo pri današnjih dneh, ko zvemo za depešo ministrstva za zunanje zadeve Svetu Evrope o stanju medijske krajine v Sloveniji, dokument, ki kot produkt in ostanek bivšega komunističnega režima očrni in oblati vse glavne slovenske medije od Dela, Dnevnika do RTV Slovenija in celo zasebne Pop TV, ter uredništva in novinarje, ki tam delajo in ki naj bi bili v službi nekdanje nomenklature ali le leve politične opcije ter preprečevali pluralnost informiranja. Zgrozijo se stanovske vrste, dober del javnosti, parlamentarna opozicija, in tudi del same koalicije (SMC, DeSUS in NSi) se od vsebine dopisa distancira. Ker pa se takoj ne razume, ali gre za uradno stališče vlade oziroma MZZ ali za nerodnost urada za komuniciranje, se predsednik republike vzdrži komentarja, češ, »počakajmo najprej, da izvemo, za kaj gre«. A potem na skupni seji parlamentarnih odborov za kulturo in zunanjo politiko minister pritrdi vsebini pisma, češ da ni v njem nič spornega, s čimer prizna, da za njim stoji SDS in da je bil poslan na papirju vlade. In Borut Pahor? Nič. Tiho. Spregovori v sredo popoldan ob obisku meje ob Kolpi, v družbi ministrov za obrambo in notranje zadeve: »Potrebujemo vojsko s pooblastili policije. Naj se opozicija zave, da je to nujno.«

7. In ne nazadnje, ameriški predsednik Trump ustavi financiranje Svetovne zdravstvene organizacije, ker da ni ravnala prav ob pojavu covida-19. Hudo kritičen do slednje je tudi Janša, in to kar z zahtevo po odstopu njenega generalnega direktorja. Josep Borrell pa WHO izpove vso podporo Evropske unije. In naš predsednik? Borut, kje si?

Aurelio Juri, Koper