Čeprav je takšen dodatek dobrodošel, v marsikaterem pogledu ne rešuje težav mladih, ki so zaradi epidemije novega koronavirusa še potencirane.
Vsi redni študenti naj bi bili tako upravičeni do enkratnega dodatka v višini 150 evrov, pri čemer bi se sredstva zagotovila iz državnega proračuna. Tako izplačan enkratni solidarnostni dodatek se ne bi štel v dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, na primer državne štipendije, prav tako se od enkratnega solidarnostnega dodatka ne bi plačala dohodnina. Predlog zakona nadalje predvideva, da državni in občinski organi, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, ki v času trajanja epidemije koronavirusa ne izvajajo javnih storitev, teh uporabnikom ne zaračunavajo. Iz obrazložitve lahko razberemo, da gre pri tem primeru za javne in zasebne vrtce ter dijaške in študentske domove, s čimer naj bi se dodatno olajšal položaj študentov, ki so upravičeni do subvencioniranega bivanja v dijaških in študentskih domovih.
V študijskem letu 2019/2020 je po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport v Sloveniji približno 65.000 študentov, ki jim je v celoti gledano na voljo približno 12.650 ležišč v dijaških in študentskih domovih ter drugih s strani države zagotovljenih nastanitvah. Glede na skupno število študentov mora torej kar 80 odstotkov oziroma približno 52.000 študentov svojo bivanjsko problematiko rešiti na drugačen način. Ob pomanjkanju stanovanj so najemnine visoke, študenti pa zato prisiljeni k delu ob študiju, kar je njihov temelji vir dohodka. Zaradi epidemije novega koronavirusa so mnogi študenti ostali brez dela, najemnino za najeta stanovanja pa vseeno morajo plačati. Nadalje imajo študenti pravico do študentskih bonov, kar jim omogoča en subvencioniran obrok za vsak delovni dan, največ dvakrat dnevno, pri čemer višina subvencije obroka znaša 2,69 evra. Študentski boni so za številne glavni način dostopa do dnevnega (toplega) obroka, zaradi prepovedi opravljanja gostinskih dejavnosti pa so študenti prikrajšani tudi pri koriščenju subvencionirane prehrane.
Neustreznost rešitev novega zakona je najbolje ponazoriti s primeri konkretnih situacij, s katerimi se študenti v realnosti soočajo. Boštjan je 20-letni študent računalništva iz finančno stabilne družine. Njegova mama in oče sta zaposlena in prejemata povprečno mesečno plačo. Skupaj živijo v lepo urejeni hiši na obrobju Ljubljane. Boštjan doslej še ni opravljal študentskega dela, temveč svoj prosti čas raje nameni obštudijskim dejavnostim, pri čemer se najraje udeležuje jezikovnih tečajev in vodene vadbe v fitnesu. Razglasitev izrednega stanja ga ni pretirano pretresla, saj zdaj vse stvari počne doma, na daljavo. Izgube dohodka njegova družina ni utrpela, zato bo solidarnostni dodatek najverjetneje porabil za nekajdnevne počitnice.
Nedaleč stran od Boštjana v najemniškem stanovanju prebiva Urška, 22-letna študentka pedagogike. Urška sicer prihaja iz Kočevja, vendar se je po posvetu z družino preselila v Ljubljano. Tu je po dolgem iskanju končno našla majhno stanovanje v večnadstropni stavbi, za katerega plačuje mesečno najemnino v višini 400 evrov. Tega si sicer ne more privoščiti, a ker ve, kako težko je v Ljubljani sploh priti do stanovanja, ob študiju vsak dan dela preko študentske napotnice, da lahko pokrije svoje življenjske stroške. Zdaj je zaradi epidemije novega koronavirusa ostala brez dela. Zaradi slabe finančne situacije ji ne more pomagati niti njena družina, zato Urška zdaj ne ve, kako naj pokrije stroške vsakodnevnih življenjskih potrebščin, kaj šele plača najemnino za stanovanje. Solidarnostni dodatek v njenem primeru ne pokrije niti polovice mesečne najemnine, da drugih stroškov sploh ne omenjam.
Ob napisanem lahko torej zaznamo več problemov, s katerimi se mladi v praksi soočajo in ki jih solidarnostni dodatek ne bo rešil. Za mnoge študente je opravljanje študentskega dela nepogrešljivo, saj pomeni njihov glavni vir dohodka in si lahko le na tak način zagotovijo preživetje ter pokrivanje vseh življenjskih stroškov. Izpad zaslužka zaradi zaustavitve javnega življenja je lahko za njih udarec, podoben izgubi zaposlitve pri delavcih ali izpadu dohodkov pri samozaposlenih osebah. Mnogi študenti tudi dejansko delo opravljajo v razmerah, primerljivih delovnemu razmerju, pri čemer jim gredo zgolj nekatere pravice iz delovnega razmerja, ne pa na primer pravica do dopusta, odpravnine, nadomestila plače v primeru odsotnosti z dela ali nadomestila za brezposelnost ob prenehanju delovnega razmerja. Tudi študenti, ki so opravljali študentsko delo in iz tega naslova izkazujejo dohodke, bi zato morali biti upravičeni do podobnih ukrepov, kot so predvideni za delavce oziroma samozaposlene osebe.
Poskrbeti bi bilo treba za izredne študente. Ti glede na trenutne ukrepe niso upravičeni do solidarnostnega dodatka, za kar ni videti upravičenih razlogov, saj je njihov položaj v bistvu podoben položaju rednih študentov, ob tem pa tudi njih bremenijo (še višji) stroški izobraževanja. Poleg tega bi morali biti izredni študenti v obdobju, v katerem se študijski proces dejansko ne izvaja, oproščeni plačila stroškov študija. Izvzeti so tudi študenti, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji, čeprav imajo tudi oni na primer enako pravico opravljati študentsko delo kot študenti s stalnim prebivališčem v Sloveniji in jih je epidemija prizadela v enaki meri kot »domače« študente.
Na drugi strani ne gre pozabiti, da mnogi študenti solidarnostnega dodatka ne potrebujejo, saj imajo ne glede na aktualno stanje zagotovljena zadostna finančna sredstva za preživetje. Sredstva, ki bi jih sicer prejeli študenti v boljšem finančnem položaju, se zato lahko prerazporedijo med tiste, ki dodatek resnično potrebujejo. Enkraten (in ne mesečni) pavšalni solidarnostni dodatek ne more rešiti krize študentov, ki se bo nadaljevala v prihodnje ter tudi v mesecih po prenehanju izrednih ukrepov. Pri sprejemanju zakona bi zato morali razmisliti v smeri dodelitve dodatka glede na prizadetost zaradi epidemije, v prvi vrsti zaradi izpada dohodka iz študentskega dela, kot tudi siceršnjega finančnega položaja študentov.
KLEMEN ŠULIGOJ, magister prava, sodniški pripravnik na Višjem sodišču v Ljubljani
