Domovi za obnemogle so z oskrbovanci in zaposlenimi vred poleg bolnišnic najbolj na udaru širjenja infekcije. To potrjujejo tudi podatki iz severne Italije, kjer se poleg prenatrpanosti soočajo tudi s problemom prezračevalnih sistemov, ki lahko viruse zanesejo praktično v vse prostore, zato je na tem področju treba nemudoma in radikalno ukrepati tudi pri nas.
Na podlagi katerih podatkov bi se morali soodločati o razširjenosti bolezni, o omejevalnih ukrepih in potrebah po hospitalizaciji? Že primerjava med Italijo in Nemčijo, pri katerih gredo okužbe v deset- in stotisoče, kaže, da zaradi razlike v pristopu k testiranju (ki je še vedno problem tudi v Sloveniji) dobivamo izrazito odstopajoče kazalnike smrtnosti, ki se jih zlahka napačno interpretira. Zato je v nadaljevanju navedenih nekaj bolj specifičnih podatkov. Slovenski Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je v začetku objavljal podatke o številu testiranih in okuženih v prevelikih starostnih skupinah, kar je bilo sprva razumljivo zaradi nizkega števila. Zdaj so to napako odpravili in podatke prikazujejo po desetletnih starostnih skupinah, še vedno pa ostaja neprijazna oblika objavljanja podatkov v nekakšnih sličicah, kar je z vidika dostopnosti podatkov nesprejemljivo. Z višanjem števila okuženih in naraščanjem števila smrti bo to še bolj prišlo do izraza.
V nasprotju z našo je italijanska statistika epidemije covida-19 mnogo podrobnejša, kar glede na število primerov, velikost države, organiziranost in regionalno razdelitev niti ne preseneča. Po zaključenem prvem mesecu od tamkajšnjega izbruha epidemije lahko z demogeografsko analizo ugotovimo številne tudi za Slovenijo zanimive in poučne značilnosti z določeno napovedno vrednostjo. Najprej to, da na ravni celotne države Italija glede na velikost skupne populacije (60,551 milijona prebivalcev) sprva (!) ne kaže tako grozne slike: na ravni celoletnega števila umrlih (633.000 v letu 2018) predstavljajo starejši od 90 let 25 odstotkov umrlih – skupno 160.000. Od teh jih je bilo 15 odstotkov (skoraj 25.000) iz Lombardije, v okviru katere je pokrajina Bergamo z okrog 2400 umrlimi v tej starostni skupini predstavljala 9,8 odstotka.
Ti podatki so ključni za razumevanje razmerij med številom umrlih nasploh in smrtnih primerov kot posledice okužbe z enim od štirih sevov SARS-CoV-2 (poleg potencialno že prisotnih kroničnih stanj). Slednjih je bilo do 26. marca 2020 – 30 dni po izbruhu epidemije – skupno 8165, kar predstavlja 1,29 odstotka na letni ravni, vendar hkrati pomeni pogojno povečanje za 15 odstotkov presežnih smrti v primerjavi s siceršnjo mesečno ravnijo.
Ta sedminski presežek na mesečni ravni ne pomeni nepričakovano hudega odstopanja, saj je denimo januarska umrljivost v Sloveniji leta 2017 kar za 32 odstotkov presegla večletno povprečje – takrat smo imeli namesto običajnih 1800 kar 2400 umrlih. Jasno, ob manjši populaciji so tudi podatki in izpeljani kazalniki bolj variabilni. Toda Italija in Slovenija imata konvergentno sliko mesečnega razporeda smrti, zato lahko podobna izhodišča za oceno potencialnega razvoja uporabimo tudi za Slovenijo.
Kaj se dogaja na severu Italije
Zdaj pa poglejmo podrobneje: kaj se dogaja na severu Italije? Najvišje število umrlih po prvem mesecu dosega Lombardija s kar 60 odstotki vseh smrtnih primerov (tudi) z okužbo covida-19 v Italiji. To je za sekundarni val širjenja infekcije nenavadno – sploh če primerjamo »postkitajsko« širjenje drugod. Pa vendar, demografska analiza pokaže, da tamkajšnji presežek povprečnega letnega števila umrlih znaša 4,9 odstotka – seveda spet ob predpostavki, da vse smrti pripišemo SARS-CoV-2 kot terminalnemu povzročitelju smrti. No, na mesečni ravni bi to število pomenilo že 58-odstotni presežek. To pa je skoraj dvakrat več, kot je znašal prispevek gripe in drugih vzrokov k povečani umrljivosti leta 2017 v Sloveniji. Spomnimo še, da smo tudi leta 2018 in 2019 imeli po okrog 150 smrti, pripisanih gripi.
Že tukaj vidimo, da se v od Slovenije petkrat večji Lombardiji (10 milijonov prebivalcev) dogaja povečana smrtnost, ki ne more biti razložena zgolj kot rezultat fluktuacije podatkov. Še podrobnejši pregled nam pokaže, da je med vsemi pokrajinami Lombardije najhuje prav v Bergamu. Ta pokrajina z 1,1 milijona prebivalcev po uradnem številu smrtnih žrtev, pripisanih posledicam okužbe s SARS-CoV-2, dosega že 10,4 odstotka običajnega letnega števila umrlih, na mesečni ravni pa je število smrti zaradi covida-19 že preseglo običajno mesečno število umrlih (+125 odstotkov). V nekaterih okrožjih je bila smrtnost po prvem mesecu tudi trikratna glede na običajno v tem času. Ker je v mesecu aprilu mogoče pričakovati stopnjevanje smrtnosti glede na marec, je to znak izrazito spremenjene in povečane stopnje umrljivosti, ki jo bo šele treba ovrednotiti, za kar pa ta hip še nimamo podatkov.
Zanimivo je, da so mediji v eni od hipotez krivdo za naglo širjenje okužbe na območju Bergama in Lombardije ter kasneje še Španije pripisali nogometnima tekmama med bergamsko Atalanto (kjer igra tudi naš zvezdnik Josip Iličić) in katalonsko Valencio. Ne glede na starostno strukturo gledalcev tekme pa postaja več kot očitno, da prvi val prenosa okužb poteka od skupine tistih, ki najintenzivneje potujejo z letali, kasneje pa se prenos okužb koncentrira pri čedalje starejših. Prav italijanski primer nam je že v tej fazi širjenja covida-19 pokazal sliko preobremenjenega zdravstvenega sistema zaradi deficita tako na področju bolnišnične infrastrukture kot na področju oskrbe starejših, kot najbolj ogrožene skupine prebivalstva.
Zato poglejmo še eno zanimivo primerjavo, ki jo napovedovalci trendov po vrsti izpuščajo, in sicer primerjavo med smrtnostjo ljudi, starih 90 ali več let, zaradi covida-19 in siceršnjo umrljivostjo v tej starostni skupini. V pokrajini Bergamo smo od običajnih 2400 umrlih na letni ravni lahko v marcu pričakovali povprečno najmanj 214 oseb te starostne skupine, če tudi zanje pričakujemo podobne stopnje mesečne umrljivosti. To je le nekaj manj od 249 oseb, kolikor bi jih potencialno umrlo ob dosedanji 24-odstotni smrtnosti obolelih za covidom-19 glede na skupno 11.300 prebivalcev, starih 90 ali več let. Glede na stopnjevanje števila okuženih in umrlih pa ta scenarij verjetno ne bo zdržal in bodo odstopanja v aprilu precej večja kot v marcu.
Seveda ni mogoče špekulirati, koliko umrlih bi morda zaradi drugih zdravstvenih zapletov kmalu prav tako umrlo, zato tudi težko ugibamo, na kateri točki se bo trend prelomil, vemo pa, da so zimski meseci – zlasti tudi marec – zaznamovani s splošno višjo umrljivostjo, ki se proti poletju znatno zniža.
Ustaviti se moramo še pri starostni strukturi okuženih, ki predstavlja največjo razliko med Italijo in Slovenijo. Umrljivosti zaradi nizkega števila v Sloveniji ni mogoče primerjati z Italijo, lahko pa že potrdimo, da je delež obolelih, ki vstopijo v intenzivno oskrbo, zelo visok – več kot enotretjinski. Glavnina (65 odstotkov) testiranih okuženih oseb je v starostni skupini 25–64 let. Če je bilo še v začetku širjenja SARS-CoV-2 največ okuženih med 30. in 49. letom, se je težišče okužb že prestavilo proti skupini starih 45–54 let. Skrb vzbujajoč pa je naraščajoč delež obolelih, starejših od 60 let, ki se je s 15 odstotkov povečal na 30 odstotkov in še raste. Tej populaciji se bomo morali še posebej posvetiti, saj je v Italiji med umrlimi kar 96 odstotkov starejših od 60 let, umre pa vsak četrti oboleli, ki je starejši od 80 let. Zadeva je še resnejša. Podatki o smrtnosti v Italiji kažejo, da se je težišče umrljivosti prestavilo na starostno skupino 80–89 let s kar tretjinsko smrtnostjo (31 odstotkov), starostna skupina 70–79 let pa po smrtnosti (23 odstotkov) dohiteva starejše od 90 let.
Postelj za intenzivno nego manj kot 200
V Sloveniji se podaljšuje čas hospitalizacije (s 7 na skoraj 10 dni), kar kaže na večje število težjih potekov, z njimi pa narašča tudi število umrlih. Slednje na dnevni ravni občasno dosega skoraj 20 odstotkov od vseh na intenzivni negi, medtem ko je povprečje za prvi teden aprila okrog 13 odstotkov. To je še posebej pomembno zato, ker ima Slovenija skoraj petino (19 odstotkov) prebivalstva starejšega od 65 let, vseh postelj za intenzivno nego pa je manj kot 200. Tudi po podatkih OECD (2017) imamo na voljo le 4,2 bolniške postelje na 1000 prebivalcev (brez psihiatričnih institucij). Še leta 1980 smo jih imeli skoraj 7. Japonska, ki ima najstarejše prebivalstvo na svetu – starejših od 65 let je kar 27 odstotkov – ima skoraj dvakrat več postelj (7,8 na 1000 prebivalcev), zato pa jih ima Italija kot druga država z najstarejšim prebivalstvom na svetu (23 odstotkov starejših od 65 let) le 2,6, medtem ko jih je še leta 1980 imela 9,3 – torej več kot takrat Slovenija.
Komentar o vzrokih procesa zmanjševanja bolnišničnih kapacitet je odveč. Omenimo le, da v današnji situaciji vidimo, kam nas med drugim lahko pripeljeta »rezanje stroškov« in postopna privatizacija zdravstva. Zato se morajo države, ki so najbolj demontirale javni zdravstveni sistem, zatekati k takim ukrepom upočasnjevanja širjenja covida-19, ki krivuljo širjenja okužb toliko »sploščijo«, da jo sedanji okrnjen sistem lahko preživi.
Dr. DAMIR JOSIPOVIČ, raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja
