Poglejmo najprej po naši oceni manjši, čeprav za javnost zabavnejši problem vinjenega poslanca Franca Breznika, vplivnega člana vladajoče SDS in sedanjega drugega človeka (državnega sekretarja) notranjega ministrstva. Zastavimo si nekaj logičnih kumulativnih vprašanj: je podminister resorja za notranje zadeve sploh smel obiskati direktorja podjetja, katerega poslovni prostori so bili nedavno predmet policijske preiskave zaradi suma neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami? Kako je smel tak funkcionar pri tem poslovnežu prosjačiti za donacije za namene, ki z njegovim položajem nimajo nobene zveze? Si dovoliti, da sta uspešno sklenjeni »biznis« zalila z 1,5 dcl viskija? In imeti kasneje še pogum sesti za volan službenega vozila in z vožnjo preseči omejitev hitrosti? O čem bi se 2. aprila pogovarjali, če bi se ta skrajno neodgovorna vožnja tragično končala? Bi Breznikov nadrejeni, policijski minister, tudi takrat zrelativiziral početje v frazo »moram najprej videti, ali je proti njemu potekal korekten policijski postopek«? Preberite si še enkrat sosledje zgornjih dogodkov in se vprašajte: si je večjo oblastno aroganco sploh mogoče zamisliti?
Časovno skoraj hkrati s podobo osramočenega državnega sekretarja smo uredništva na mizo prejela tudi fotografije predsednika države, ki se med lobiranjem za aktivacijo vojske za zaščito južne meje skupaj z že omenjenim notranjim pa tudi obrambnim ministrom ter ducatom drugih sodelavcev povsem razpuščeno sprehaja ob Kolpi, brez upoštevanja medsebojne varnostne razdalje med udeleženci, ki jo navadni prebivalci strogo spoštujemo, in brez zaščitnih mask, ki so plebsu sicer zapovedane. So akterji tega sprehoda sploh pomislili, kaj počnejo in – seveda, pri komunikaciji z volilci smo – kaj nam s tem početjem sporočajo? Če poenostavimo: zaradi domnevno takšnega »sproščenega« sprehajanja navadnih občanov – pa še to v manjšem obsegu – po Obali in Bledu nekega sobotnega dopoldneva, ki so ga na silo posnele televizijske ekipe, zlobno pa pokomentirali napol histerični župani, je danes vse prebivalstvo »kazensko« zaprto v svoje matične občine. Znotraj katerih, tudi po priznanju aktualne oblasti, bolj ali manj dosledno spoštujemo zapovedane ukrepe. Najvišji predstavniki državne oblasti pa s sončnega Obkolpja z dejanji neposredno sporočijo, da oblastni ukrepi za oblast – ne veljajo!?
Komunikacijskih spodrsljajev oblasti v času koronakrize je bilo na pretek; dovolj jih je za temeljito študijsko gradivo o tem, kako se tega nikoli ne sme delati. O tem, denimo, kako je ista stvar najprej nujna in obvezna, čez mesec dni pa škodljiva. Pa kako smo uvažali maske in se zraven krohotali. Kot je bilo dovolj tudi neprikritih groženj, črnogledosti, pesimizma, vsega, zaradi česar je pokrovko odneslo tudi v svetu najvplivnejšemu Slovencu Aleksandru Čeferinu. In krize še nismo obvladali, spretna komunikacijska s prebivalstvom bo tudi naprej nujna in potrebna; izhodno strategijo iz krize bo morda treba še bolj skrbno komunicirati kot »vhodno«, da se ljudem na koncu ne »zmeša«. Pri tem pa bo oblast potrebovala polnega zaupanja vredne politike. A teh je z vsako njihovo objavljeno fotografijo manj.
