Vendar pa aktivnosti socialnih gibanj niso zamrle in se nadaljujejo na družbenih omrežjih, nekatere vlade pa so nove razmere izkoristile za obračunavanje s protestniki.
V času izbruha pandemije so v različnih državah potekali množični protestni shodi s socialnim, ekonomskim in političnim nabojem, denimo v Alžiriji proti »pouvoir« (oblastem); v Čilu proti politični eliti in neoliberalnemu sistemu, v Libanonu proti oblastni samovolji; v Franciji proti prekarnemu delu in spremembi pokojninskega sistema; v Hongkongu proti zakonu o izročanju osumljencev Kitajski, v Iraku proti brezvladju in tako naprej.
Pandemija pa je politični eliti prinesla neke vrste socialno premirje. A bodo ukrepi vlad za obvladovanje zdravstvene krize ter njene ekonomske in socialne posledice ustvarili še hujše probleme.
Po karanteni novi nemiri
Socialna gibanja in sindikati v Franciji niso opustili misli na štrajk. Rumeni jopiči so nazadnje šli na cesto 14. marca letos. Tri dni zatem je predsednik Emmanuel Macron razglasil karanteno, zato so protest nadaljevali prek spleta in z balkonov svojih stanovanj. Ulični protesti, ki jih je podžgala napovedana pokojninska reforma, so se umirili letošnjega januarja, potem ko je francoski parlament začel obravnavo reformnega zakona. Pandemija je zadevo obrnila v drugo smer, tako da je lahko Macron z vladnim odlokom uvedel reformo, zato je po končani karanteni pričakovati nove nemire. Javni sektor, ki mora delati tudi v času karantene, pa je vladi zagrozil s stavko, če ne bo poskrbela za zaščito zaposlenih pred okužbo.
Na drugi strani sveta so v Hongkongu potihnili protesti mladih, začeti pred letom dni proti zakonu, ki je omogočal izročanje osumljencev za kazniva dejanja Kitajski. Kljub njegovi razveljavitvi oktobra lani nezadovoljstvo z vlado raste. Hongkonški raziskovalni inštitut za javno mnenje je konec marca izmeril, da je 63 odstotkov vprašanih za odstop premierke Carrie Lam, 78 odstotkov pa jih podpira zahtevo po sestavi neodvisne komisije, ki bi preiskala ravnanje policistov s protestniki. Udeleženci protestov so se zdaj preselili na internet, kjer izražajo svoje zahteve.
V Libanonu je ob razglasitvi izrednih razmer 16. marca zaradi izbruha koronavirusa zavladalo zatišje, potem ko so v Bejrutu 150 dni potekali množični ulični protesti proti skorumpirani in sektaški politični eliti, ki se jih je udeležila več kot tretjina od 4,5 milijona prebivalcev. Protesti so se začeli oktobra lani zaradi uvedbe davka na telefonske klice prek whatsappa. Socialna gibanja zdaj bijejo boj prek socialnih omrežij proti politični in cerkveni eliti, ki jo obtožujejo ropanja države in javnega zadolževanja, ki je naraslo na 170 odstotkov BDP. Politične stranke pa si prizadevajo karanteno izkoristiti za izboljšanje javne podobe z razdeljevanjem hrane med svojimi privrženci, a to ne bo pomagalo kaj dosti, saj po podatkih Svetovne banke država drvi v lakoto in obstaja bojazen, da se bodo protesti po odpravi karantene nadaljevali v drugi obliki.
V Alžiriji je politični upor, ki ga proti oblasti vodi družbeno gibanje Hirak (Gibanje), v petek, 20. marca, prekinil prakso uličnih protestov, ki so jih organizirali 56 petkov zapored. Hirak je nastal lani kot protestno gibanje proti petemu mandatu predsednika Abdelaziza Bouteflike in njegovemu nasledniku Abdelmadjidu Tebbounu, ki vlada s podporo vojske. Od razglasitve »sanitetnega premirja«, kot mu pravijo, je Hirak neprestano tarča represije oblasti. Pred dnevi je bil njihov karizmatični predstavnik Karim Tabu že drugič obsojen na šestmesečno zaporno kazen v odsotnosti njegove obrambe, aretirali so novinarja Khaleda Drarenija zaradi reportaže o protestih v Alžiru, zaprli časopis Maghreb Emergent in Radio M. Vendar so aktivisti Hiraka dejavni še naprej prek družbenih omrežij in napovedujejo nadaljevanje boja po koncu karantene.
