V risoromanu Adna gre za prepletanje zgodbe, ki se je v avtorici Semiri Ketrić začela oblikovati že v času begunske krize. Že takrat je izšla njena knjiga Pismo Adni (Beletrina, 2016), Adna pa je njeno nadaljevanje. Gre za vizualno močne, neposredne likovne podobe, podložene z zgodbo. To je sicer že tretji avtorski roman Kentrićeve, ki je znana kot umetnica, ki združuje javno in politično govorico z intimnim doživljanjem določenih stanj v družbi. Je tudi članica umetniškega tandema Eclipse, likovno opremlja knjižne in časopisne izdaje, med drugim je sodelovala tudi pri naši prilogi Objektiv.
Grafični roman ali risoroman
Ilustrirana knjižica Pismo Adni se je oglaševala kot grafični roman, Adna pa kot risoroman, a kot pravi umetnica, gre za isti likovni način pripovedovanja zgodbe, le termin risoroman se je sčasoma pri nas bolj uveljavil. »Grafični roman sicer razumem nekoliko širše, saj lahko vanj vključiš več različnih elementov, recimo tudi fotografijo, medtem ko risoroman zveni, kot da je nujno samo narisan, a to ne drži vedno. Sama najraje rečem kar knjiga.«
Junakinja Adna je begunka, v Pismu Adni še stara enajst let, ko še ni mogla sama povedati svoje zgodbe, zdaj pa je mlado dekle, ki živi v Evropi. »V Pismu Adni sem junakinjo soočila z določenimi dejstvi, recimo kaj čaka mlado begunko na poti v Evropo in kaj jo tam pričaka. Takrat še ni imela nobene besede pri svoji usodi in sem čutila nujo, da tudi ona pride do glasu – kako je begunstvo doživljala skozi svoje oči, kaj si o tem misli danes, kako to intimno doživlja. Hotela sem pokazati stisko mladega človeka s travmo iz zgodnje mladosti in kako to stisko sprostiti. Sedanje okoliščine od nje ne zahtevajo, da se razkrije, s tem pa tudi sama na neki način zanikuje svojo preteklost, ima pomisleke glede prihodnosti, do svojih umrlih sorodnikov in rojakov pa čuti neki dolg, zato jim piše dnevnik oziroma pisma, kot pravi sama. Manjka ji nekdo, ki bi jo zares poznal in se z njo pogovarjal,« pove avtorica. Zgodbo si je izmišljala sproti, medtem ko je risala, na koncu pa jo je tudi zapisala.
Z roko in akvarelnimi barvami
Knjiga Adna je vizualno sicer bližje njeni prvi knjigi Balkanalije, grafičnemu romanu o odraščanju v času tranzicije, kot pa Pismu Adni. Je pa pri zadnjih dveh uporabila isti format, tako da je med obema neka povezava. Ilustracije so v kvadratih, velikih 20 krat 20 centimetrov, kar je približno polovica velikosti originalov, in so razgrnjene čez dve strani, ni pa logičnega sosledja zgodbe, kot je značilno za strip. V štirih letih je narisala kakšnih 140 risb, 120 jih je pristalo v knjigi.
»Uporabila sem tehniko akvarela, nekaj morda še tempere, osnova risbe pa je črno-bela; šele naknadno sem ilustracije kolorirala,« je povedala likovnica. Junakinja Adna je narisana vizualno prikupno, za kar se je odločila zavestno: »Svojim junakom želim biti naklonjena, toliko časa preživim z njimi, zato je bolje, da so mi všeč. Prvič sem si lik tudi v celoti izmislila, kar mi je bil precejšen izziv, in ko toliko let rišeš neko osebo, ugotoviš, da sploh ni več izmišljena. Vsak dan razmišljaš o njej, kaj se ji zgodi, kako se odziva na stvari.«
Ilustracije bodo od jutri na ogled tudi v spletni galeriji Vodnikove domačije, nocoj pa bo v okviru festivala angažiranega pisanja za mlade Itn. prek njihovega facebook profila potekal tudi pogovor z umetnico.
