Ko je gospod Gantar pred leti odstopil s položaja zdravstvenega ministra, je bil vzrok za to dejanje to, da ni bil v stanju še bolj privatizirati javnega zdravstvenega sistema, kot je to želel in kakršen mu je bil vzor. Z njegovo gornjo obrazložitvijo je to jasno povedal. Ko je gospod Gantar pred dnevi zopet sprejel vlogo zdravstvenega ministra, to je bilo tik pred pandemijo, je imel pred očmi enak zdravstveni sistem, kot mu je bil vseskozi edini cilj. Ocenil pa je, da je nova aktualna vlada taka, da ga bo pri tej njegovi poti in cilju podpirala. Vendar se je zgodila pandemija, ki je tudi njega prepričala, da je solidarni javni zdravstveni sistem najboljše orodje za obvladovanje te krize in tudi sicer.
Naj mi bo oproščeno, vendar ne verjamem, da je gospod Gantar sposoben po pandemiji uveljavljati sodobno javno zdravstvo. Ob tem se spominjam gospoda Bručana, ki je v času svojega ministrovanja dobesedno čez noč dodeljeval ogromno število koncesij, ki so rušile javno zdravstvo na primarni ravni. Naše koncesije so vse od začetka pa do danes tako upravljalsko in organizacijsko koncipirane, da so tujek, ne pa organski sestavni del javnega zdravstva. Ni problem, da jih ne bi bili strokovno sposobni ustrezno preoblikovati, temveč ima politika zgolj cilj, da se tudi na tak način privatizira javni zdravstveni sistem.
Dejstvo je, da je celoten politični in družbenoekonomski sistem vse od osamosvojitve tipično neoliberalen, kar je za majhno državo, kot je RS, »smrtno nevarno«, to na dolgi rok ogroža celo njen obstoj. Pandemija je tudi na ravni EU jasno pokazala, da Evrope ne more držati skupaj le enotni trg, temveč da brez enotne, skupaj financirane socialne politike ne bo šlo. Pandemija je jasno pokazala na vlogo države, ki mora zastopati in ščititi vse državljane, pa tudi na vlogo družbe, ki je le zdravo povezana sposobna zagotavljati demokratične osebnostne pravice.
Že več kot 25 let opozarjam, da mora biti naša država, če želi biti uspešno upravljana, koncipirana po korporativnem sistemu, po katerem je strateško upravljanje najpomembnejši mehanizem vodenja države. To pomeni, da mora imeti svojo misijo (to je demokratični socialnoekonomski sistem), nato vizijo (predvsem, da mora obsegati celotno gospodarsko in socialno infrastrukturo, ki ji zagotavlja notranje povezani organizem, ki je sposoben uspešno delovati tudi na mednarodni ravni) in strategijo (ki opredeljuje način uresničevanja misije in vizije).
Seveda je tako strateško upravljanje tudi s političnega vidika zahtevno delo, ki terja tudi veliko poguma in pokončnosti, kar je, o tem sem globoko prepričan, s politiki, ki jih imamo, misija nemogoče.
Mag. Janez Tršan, Ljubljana
