Obup sedi na neki klopi
Jacques Prévert
V nekem parku na neki klopi
Sedi moški ki vas pokliče ko greste mimo
Nosi ščipalnik staro sivo obleko
Kadi kratko cigaro sedi
In vas pokliče ko greste mimo
Ali pa vam le pomigne
Ne smete ga pogledati
Ne smete mu prisluhniti
Mimo stopite
Kot da ga ne vidite
Kot da ga ne slišite
Mimo stopite pospešite korak
Če ga pogledate
Če mu prisluhnete
Vam bo pomignil in nič na svetu
Vas ne zadrži da bi se ne usedli k njemu
Takrat vas pogleda in se nasmehne
In neznansko začnete trpeti
In on se še naprej smeji
In vi se nasmejete z enakim nasmehom
Natančno
Čim dlje se smejite tem bolj trpite
Neznansko
Čim dlje trpite tem bolj se smejite
Neozdravljivo
In obsedite tam
Okameneli
In se smejete na klopi
Otroci se igrajo čisto blizu
Ljudje hodijo mimo
Mirno
Ptice poletajo
Z drevesa
Na drugo drevo
Vi pa ostanete
Na klopi
In veste veste
Da se ne boste nikdar več igrali
Kot ti otroci
Da ne boste šli nikdar več mimo
Mirno
Kot ti ljudje
Da ne boste nikdar več poleteli
Z drevesa na drugo drevo
Kot te ptice.
Jacques Prévert: Besede (Aleš Berger, Mladinska knjiga, 2018)
