Kult dela ali zakaj človek ne dela več zato, da bi živel, ampak živi, da bi delal?

»Človek ne dela več zato, da bi živel, ampak živi, da bi delal,« se glasi krilatica moderne pridnosti. Kult dela veli »počitek je samo za mrtve« in »lenoba je vseh grdob grdoba«. Delo tako močno definira življenje zahodnega človeka, da mu to postane očitno šele, ko zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin izstopi iz delovnega ritma. V takšnem obdobju smo sedaj, ko smo zgolj v nekaj mesecih od »delaj, delaj, delaj« in »testiraj, testiraj, testiraj« prišli do »počivaj, počivaj, počivaj«. Takšen počitek je sprva sicer dobrodošel, a hitro postane nezaželen in prisilen. Če odmislimo očitne finančne neprijetnosti, je jasno, da te niso edini razlog in da gre za globoko zakoreninjeno mentaliteto. Zakaj je lenoba tako težavna disciplina, se je sicer leta 2013 sistematično spraševal nemški filozof, germanist, esejist, literarni kritik in profesor Manfred Koch. V Lenobi s pomočjo lenobe skozi zgodovinsko perspektivo popisuje družbeni odnos do dela in ugotovi, »da je imelo vse do novega veka nedelo višji kulturni status kot delo«. Z delom nismo obsedeni od nekdaj.

Od kazni do najvišje vrednote

Ena osrednjih zagat naše dobe je imperativ nenehnega, neutrudnega dela. Z novoveškim vzponom tehnike in industrializacije ter uveljavitvijo protestantske etike lenoba doživi demonizacijo, delo pa postane brezprizivna dolžnost. V 15. in 16. stoletju človek s humanisti postane dejavno in samouresničujoče bitje, začne se veliki prevzgojni proces s koreninami v poznem srednjem veku, ki so ga zgodovinarji opisali kot zgodovino evropskega družbenega discipliniranja, rezultat takšnega discipliniranja pa je ponotranjene delovne morale. Brezdelje postopoma v vseh oblikah naleti na neodobravanje in postane v svoji skrajnosti kot “lenoba” najhujši greh delovne družbe. Tako hudo je bilo, da so iz najrevnejših celo izganjali hudiča. V 16. stoletju so najprej v kalvinističnih deželah, potem pa povsod po Evropi nastajali tako imenovani prevzgojni domovi, v katerih so beračem grozili s tepežem. »Z delom se preživljam, z delom me kaznujejo«, so se glasila gesla takšnih delavnic. Reformacija je še dodatno zagnala eksorcizem, ki so mu ljubkovalno rekli discipliniranje.

Stoletja dolga preferenčnost prostega časa je dokončno izginila z uveljavitvijo nove, kapitalistične gospodarske etike, v kateri je prvič v zgodovini za najpomembnejši ekonomski cilj veljalo nenehno povečevanje donosov. Predmoderne družbe enostavno niso poznale ideje gospodarske rasti. Za prehod s samooskrbnega gospodarstva, ki je usmerjeno na idejo zadostnega živeža, k ekonomiji maksimiranja, ki stavi na brezmejno zviševanje produktivnosti in dobičkov, je bila potrebna silovita mobilizacija delovne sile. Za to pa je bila potrebna korenita sprememba mentalitete, zaradi katerega se je delo z nujnega zla povzpelo na najvišjo vrednoto. Grozno.

Od raja do pekla

In ker gleda Koch na delo in lenobo zgodovinsko, gre seveda po vrsti. Ena izmed prvih postojank, ki jo obišče, je tako biblični rajski vrt. Toda filozofa iz Stuttgarta ne zanima, ali je ta res obstajal ali ne, temveč, kako opisuje in pojmuje rajskost. In če si življenje v Edenu zamišljamo kot eno veliko, neskončno brezskrbnost, v kateri Adam zeha in drema, Evi pa sadeži z dreves padajo v naročje, smo daleč od resnice. Situacija ni bila tako ležerna. Koch ugotavlja, da je bilo tudi v raju nekaj dela: »Adam in Eva nista bila lena, opravljala sta – rečeno z modernim izrazom – neodtujeno delo.« Raj pa takšen. Adam in Eva sta torej sicer res delala, a ne v današnjem pomenu besede. Ne v slabem pomenu besede. Človeku namreč pred novoveško prelomnico ni bilo kaj dosti do dela, o čemer je modroval že Friedrich Nietzsche, ko je govoril o idealu brezskrbnih živali, »ki jim ni treba nameniti ene same misli mukam preteklosti ali zahtevam prihodnosti«. A človek seveda ni žival. Govori, dela, zaveda se časa in zaveda se samega sebe, pravi Koch. Ta skrivnostni kompleks razuma je njegova odlika, hkrati pa prekletstvo. »Človeška kultura je naporno opravilo«, citira Sigmunda Freuda, ki ni verjel, da bi lahko obstajalo nekaj takšnega, kot je splošno veselje do dela. »Je le pot k sreči, ki jo človek malo ceni«, je bil prepričan Avstrijec.

Da večina ljudi dela le iz nuje mu v svojih Zakonih pritrjuje starogrški mislec Platon, ki pravi, »da se ljudje ne morejo izmakniti niti nesrečam niti naporom«. Naše življenje torej določajo delo, skrb, bolezen in smrt – skratka, same dobre stvari. Kar pa ni nujno slabo, če vprašate pragmatičnega J. W. Goetheja, ki ga Koch navaja takole: »A po svetu ne teče le kaša, zato naj človek lenuha ne oponaša, na trdi zalogajih se je treba kaliti, se z njimi zadaviti ali izmojstriti.« Veliki nemški pisatelj je bil z užitki razvidno previden. »Če preveč dosledno uživamo v lenobi, lenoba preprosto ni več užitek,« je bil prepričan. Čar lenobe je torej predvsem oddih po delu, delo pa je po Freudu tisto, kar ljudi še pred ljubeznijo povezuje med sabo. »Nobena druga tehnika posameznika ne veže tako trdno na realnost kot poudarjanje dela. Kajti to ga z gotovostjo vključuje vsaj v en del realnosti, v človeško skupnost.« A tudi pri tem, kot pri vsem, obstajata dva konca palice, za kar pa je potrebno ponovno v raj k Evi in Adamu. Božanska dvojica pred izvirnim grehom ni vedela za naprezanje in vsled tega tudi ni poznala pojma sprostitve. Prekletstvo dela, ki nas je zadelo, potem ko so se jedla jabolka, je torej šele tisto, kar je pravzaprav prineslo sanje o sreči brezdelja. Brez dela enostavno ni lenobe, iznašla pa sta jo Adam in Eva. Zdaj veste.

Od Indije Koromandije do brez dela ni jela

In delavni ljudje, medtem ko delajo, seveda fantazirajo o brezdelju. Nastanek pripovedi o zlatih dobah brezdelja in mitičnih krajih, kjer se človek namesto s tlako ukvarja z lenobo, je neizbežna naslada. Takšne zgodbe so sanjarije, užitek pa je večji, ker je nedosegljiv. In od tistega usodnega 15. stoletja dalje, ko se je razmerje dela in nedela postavilo na glavo, se začnejo zgodbe o obljubljeni deželi izobilja in lenobe opazno kopičiti. Koch pa čedalje bolj pogostih in čedalje bolj domiselnih zgodbic o Indiji Koromandiji ne vidi le kot odgovor na vedno večjo delovno intenzivnost in discipliniranje prebivalstva, pač pa vidi to tudi kot odgovor podeželskih in mestnih spodnjih slojev na vizijo državnika Thomasa Mora. Angleški renesančnik je namreč leta 1516 napisal Utopijo, knjigo, »ki opisuje zgledno državo, ki domuje na daljnem otoku in svojim prebivalcem brezplačno dodeljuje vse dobrine, ki jih potrebujejo. Zato pa morajo tudi vsi, prav vsi brez izjeme, delati.« Presneti Angleži.

Kot najlepši ugovor proti tej novi prisili dela, ki kot virus ni diskriminirala, Koch izpostavlja Pravico do lenobe (1883) Paula Lafarguea, zeta Karla Marxa, sicer pa enega vodilnih teoretikov francoskega socializma. Delovna prisila, je pisal Lafargue, naj bi postala v kapitalistični družbi tako totalna zato, ker so jo vsi razredi, vključno s proletariatom, ponotranjili. »Greh dela se je peklensko zasidral v srca delavcev,« ni zmogel skrivati svoje ogorčenosti. Po njegovem so zaposleni med revolucijo leta 1848 »pravico do dela« nespametno razglasili za revolucionaren princip, geslo razrednega boja pa je med drugim postal slavni Pavlov rek – »Kdor noče delati, naj tudi ne je«. Kar bi se v današnjem prevodu lahko glasilo tudi – »Kdor ne dela, ne bo vlekel socialne od države«. Avtorja moderne verzije pripišite sami.

Od prostega časa do ugrabitve prostega časa

Koch opozarja, da je teologija dela vendarle rabila čas, da je zapolnila pore vsakdanjega življenja, začelo pa se je z rastjo mest v poznem srednjem veku, ko se je znatno povečal družbeni obseg dela, ki je šel z roko v roki z vse bolj samoumevno ideologijo pridnosti. Pridnost je med drugimi pomagal zaostriti nemški teolog Martin Luther, s tem ko je verno zasledoval pavlinsko izročilo samonaprezanja kot izvrševanja božje sodbe. Celo menihi so sčasoma postali »leni bratje«, »ora et labora«, diktat moli in delaj pa je zapustil samostanske zidove in se preselil v vsakdanje življenje. V menjavi molitve, dela in oddiha je menihov dan potekal po natančnem urnem načrtu. Časovna discipliniranost srednjeveških samostanov je stoletja pozneje v do konca racionalizirani industrijski proizvodnji postala splošna norma. Presneti Nemci. Človeška usoda je bila torej s tem zapečatena. Nastal je moderni delovni čas, ki predvideva načrtno izkoriščanje dneva, povzame Koch. Ta iznajdba prostega časa je še kako pomembna za novodobno razumevanje lenobe, saj je delozmožnemu posamezniku sicer res dovoljeno počivati, a je počitek jasno podrejen delu. Tu romantike ni – v tej vzajemni igri je bistvena obnovitev izčrpane delovne sile.

Če bi gledali zgolj številke, je prosti čas medtem zmagal nad zaposlenostjo, pravi Koch, a pristavlja, da se dogaja ravno nasprotno. Veliki odmor, ki so si ga ljudje v zahodnih kulturah izborili s skrajševanjem delovnika in nižanjem starostne meje za pokojnino, se izkorišča karseda podjetno. Kar bi moralo biti prijetno lenuharjenje, postaja poligon za dokazovanje s kulturnimi in športnimi dosežki. Neprestano smo v pogonu, ne znamo se ustaviti. »Hektičnost sveta dela, ki izvira iz prisile, da v vedno krajšem času opravimo vedno več nalog, se zrcali v prostočasni obsedenosti s tem, da v zgoščeni obliki konzumiramo vedno več dražljajev, vedno več doživetij«. Koch meni, da to ustvarja paradoks, v katerem se moramo znova naučiti biti srečni. Se naučiti slediti plesu vrečke, kot to vidimo v filmu Lepota po ameriško (1999).