Županoval je med leti 1896 in 1910, skupaj torej 14 let. Doba njegovega županovanja bi bila gotovo še daljša, saj je za to tudi leta 1910 prejel zadostno podporo Ljubljančanov. Toda vmes je posegel sam dunajski cesarski dvor, ki mu zaradi njegove domnevne protinemške nastrojenosti med krvavimi ljubljanskimi demonstracijami leta 1908 novega mandata ni odobril. Za časa njegovega županovanja je Ljubljana dobila tramvaj, elektrarno, plinarno, kopališče, mestno knjižnico, ubožnico, spomenike Prešernu, Trubarju, cesarju Francu Jožefu, začeli so regulirati Ljubljanico in še kaj. Ljubljana je pod njegovo župansko taktirko skratka postala moderno mesto, nastalo na ruševinah potresa, ki jo je prizadel leto dni pred Hribarjevo izvolitvijo. Politično kariero je nadaljeval tudi po koncu prve svetovne vojne. Bil je tisti, ki je 29. oktobra 1918 someščanom oznanil razglasitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, visoke politične položaje so mu zaupali tudi v kraljevini južnih Slovanov. Ker sta se bila že v času Avstro-Ogrske na kranjskem političnem nebu srdito spopadala dva najmočnejša politična tabora – klerikalci in liberalci, sam je bil pripadnik liberalcev – je bilo na dlani, da ga pripadniki nasprotnega političnega tabora niso ravno hvalili. Za njim je za župansko krmilo poprijel pisatelj Ivan Tavčar.

Dovolj imamo enega župana – »Slovenec« razkriva tajnosti.

Tako bomo dokazali Ljubljančanom, da je dovolj, ako ima Ljubljana samo enega župana. Doslej je namreč bilo v navadi, da so poleg enega župana imeli na magistratu še vse polno »ta malih županov«. (Hrupna veselost.) Skoro vsak magistratni višji uradnik se je čutil poklicanega, igrati takega »ta malega župana«. Pa tudi drugi se časih prav radi igrajo »ta male župane«. Kot tak »ta mali župan« časih nastopa g. brivski mojster Franchetti. (…) Gospod Franchetti živi, kakor se vidi, še vedno v tistih Hribarjevih časih, ko je ves občinski svet moral imeti zavezane jezike in je na komando moral imeti vse za tajnost, kar so gotovi gospodje določili. (…) Vsem Ljubljančanom pri tem eno povem: Pridno berite vsi »Slovenca«, iz »Slovenca« bodete vse poizvedeli, kako se na magistratu resnično godi in morda nas potem vse skupaj sreča ena pamet, ena zavest, da je liberalna večina enega glasu že davno zaslužila pokoj.

Slovenec, 17. aprila 1912

Popolni bankerot Hribarjevega gospodarstva.

V včerajšnji seji magistratnega gremija je tožil župan nad slabim položajem mestne občine. Ko je prevzel županske posle, je prevzel ž njimi vred 37.000 K primanjkljaja. Gosp. župan je pozabil povedati, da ta neprijetni »spomin« ni zapustil Laschan, ampak da je to efekt – Hribarjevega gospodarstva. Ta deficit pa so zvišale draginjske doklade mestnim uradnikom, katerih ni mogel odreči, za 25.000 K, tako da je sedaj že čez 60.000 K nedostatka. Vrh tega je všteti med dohodke 100.000 K, na katere se je računalo, da se jih dobi kot skupiček za mestne parcele na bivšem mestnem preskrbovališču. Do danes se je pa za te parcele oglasil samo eden, a še ta neobvezno. Če od teh 100.000 K kaj pozebe, župan ne ve, kako pokriti to svoto. Zato bo vsak sklep o novih izdatkih sistiral, če se mu ne bo povedalo, kje vzeti pokritja, kajti iz nič ne more nič napraviti. Tako daleč jo je Hribar zavozil, da se je voz novega župana že pri prvih potegljajih – ustavil. Ob takem položaju mestne občine se nam razne točke v mestnem proračunu zde potrebne temeljitih popravkov! (…)

Župan omenja, da se je mestnim delavcem pri mestni vrtnariji zadnjič zvišala plača za 60 vin. na dan. Z ozirom na to je bila pri njem tudi deputacija ostalih mestnih delavcev s prošnjo, naj se jim zviša plača. Račun izkazuje, da bi po teh novih izdatkih za plače mestnih delavcev znašal račun letnih okrog 70.000 kron. Deputacijo je potolažil, sredi leta se ne more prihajati s takimi predlogi. K izdatkom se mu mora dati tudi dohodke. To so jako zanimivi podatki g. voditelja liberalne stranke. G. dr. Tavčar je bil tudi prej član občinskega sveta in je dobro poznal Hribarjevo gospodarstvo. Kljub temu je pred občinskimi volitvami obljuboval na shodih nižjim uslužbencem, da bo njegova najnujnejša stvar, zboljšati njihov borni položaj. Sedaj pa naj bi jim to požrl slavni Hribarjev hotel »Tivoli«! Nam se le čudno zdi, da ob takem položaju gosp. župan še vedno nastavlja nove nepotrebne liberalne agitatorje in da so mestna stanovanja za liberalne strankarje še vedno tako čudovito poceni. Gosp. župan bi prav storil, da bi višjim magistratnim uradnikom že sedaj povedal, naj v prihodnje ne računajo več na draginjske doklade, ker nižji uslužbenci bolj trpe. Tudi je čudno, da je župan ob takih razmerah bil takoj pripravljen dati za gledališče 100.000 K. (…)

Na županovo vprašanje, ako ima g. svetnik Šešek kaj poročati, odgovori gosp. Šešek: »Nič!« Mi pa vemo, da leže razne zadeve, o katerih je obravnavala tajna seja občinskega sveta, že dva meseca pri g. Šešku, ne da bi prišle pred magistratni gremij. Take zadeve je sedaj g. Šešek pričel reševati kar brez magistratnega gremija in pošilja rešitve kar preko magistratnega gremija strankam. Pri tem se tudi nič ne ozira na mnenje gostilničarske zadruge. V to poslovanje bo treba še posvetiti s plamtečo bakljo! (…)

Štefe opozarja, da se iz neke hiše na Žabjeku hočejo izseliti vse stranke, ker ima sosed pasjo menežarijo, ki tuli celo noč. Stranke so se pritožile na magistrat, pa še odgovora niso dobile. Mestni policijski svetnik g. Lavtar odgovarja, da se je dotičnemu posestniku psov naročilo, naj pse zapre, ker § 2. cestno-policijskega reda določa, da se mora tuleče pse zapreti. Župan naroči policijskemu uradu, naj zadevo uredi. (…)

Slovenec, 27. aprila 1912

»Brez tebe ne moremo živeti«.

Kdo se ne spominja ob tej priliki slavospevov na eks župana Hribarja, kako so mu zažigali kadilo in ga kovali v zvezde kot preroditelja ljubljan. mesta! Župan Hribar je bil vse: umetnik, politik, ekonom, rodoljub in ne vemo še vse kaj. To je bilo nekaj popolnoma nemogočega: Ljubljana brez Hribarja in Hribar brez Ljubljane. To sta bila siamska dvojčka, dioskura na slovenskem obnebju! In danes? Danes vemo, da je bil Ivan Hribar velikan na lončenih nogah in da nima ljubljansko mesto od njegovih talentov druzega kakor kup dolgov. Za take reči seveda ni potrebno prav posebne ženialnosti. Mestne blagajne pa izgledajo danes tako kakor tisti znameniti vodnjak, o katerem je mislil volk, da je sir, pa je samo luna sijala. (…)

Slovenec, 27. aprila 1912

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib