V samoizolaciji že tri desetletja

Takrat je s tremi prijatelji in prijateljico s katamaranom iz Italije odrinil na avanturistično pot, ki naj bi se končala nekje na Polineziji, a jih je hitro izdal motor in tok jih je naplavil na poldrugi kvadratni kilometer velik otok Budelli v arhipelagu Maddalena med Sardinijo in Korziko. »Želel sem pobegniti iz družbe, ki je ne maram, in oditi na zapuščen otok,« se še vedno spominja Mauro, ki je tedaj na Budelliju naletel na odhajajočega skrbnika še zasebnega otoka in se takoj ponudil, da ga nadomesti brez plačila. Zagonska sredstva za novo robinzonsko življenje si je zagotovil s prodajo katamarana. Budelli zaradi svoje enkratne rožnato obarvane plaže Spiaggia Rosa velja za najlepši otok med sedmerico v otočju, nenaseljen pa je bil v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja še vedno množično obiskan, dokler italijanska vlada ni sprejela ukrepov proti uničevanju tamkajšnjega ekosistema. Leta 2013 je otok zamenjal lastnika, ne pa tudi oskrbnika, samotarja Maura z robinzonskim prebivališčem. Novi lastnik, poslovnež z Nove Zelandije, se je tri leta kasneje znašel v sodnem sporu z italijansko vlado, ki ga je s senatno odločitvijo razlastila in otok vključila v nacionalni park Maddalena. Mauro Morandi je tedaj spoznal, da na samotnem otoku ni izoliran od oblasti, in parkovne oblasti so ga skušale z otoka izgnati. Protestna peticija z več tisoč podpisi v le nekaj dneh je njegov izgon z otoka zadržala za nedoločen čas, sam pa je prepričan, da ga ne bo nikoli zapustil. Po treh desetletjih samote, ki jo prekinja z vodenjem zdaj redkih obiskovalcev zaščitenega otoka, pri svojih 81 letih upa, da bo na njem umrl in da bodo njegov pepel predali tamkajšnjemu vetru. Do tedaj pa bo ljudi učil, da ne le vidijo lepoto okoli sebe, ampak jo čutijo tudi z zaprtimi očmi in se zavedo nuje ohranitve narave. Dolge samotne zimske dneve si popestri z zbiranjem naplavljenega lesa in iskanjem likov v njem.