Redko kdo se te dni spomni tako imenovane prašičje gripe izpred slabega desetletja, ki je po oceni ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni terjala od 151.700 pa celo do 575.400 življenj, od tega 80 odstotkov med mlajšimi od 65 let, ker je starejša populacija bolj odporna proti gripi. Da so prašičjo gripo zabeležili v 224 državah in odvisnih ozemljih, je še bolj pozabljen podatek, morda pa so ostale v spominu kritike na račun Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), da je z razglasitvijo pandemije šla na roko farmacevtski industriji in njenim dobičkom s cepivom dvomljivega učinka. Nihče pa se ne spomni, da bi takrat svet tako rekoč obstal oziroma se »zamrznil na dolgem potovanju skozi pandemijo« ali da bi bila na stresnem testu demokracija demokratičnih držav.
Priložnost za avtokrate
Tokrat pa se je v dveh, treh tednih demokratični svet znašel v položaju, ko po mestnih ulicah krožijo vojaška vozila, policija z njih preganja državljane, jih nadzoruje z brezpilotnimi letalniki in prek telekomunikacij ter omejuje njihove ustavno zagotovljene svoboščine in pravice z vladnimi uredbami. Kot ugotavlja podpredsednica evropske komisije in komisarka za vrednote in transparentnost Vera Jourova, je kar 20 članic EU sprejelo različne oblike izredne zakonodaje in s sklicevanjem na virusno pandemijo omejilo temeljne državljanske pravice. Madžarska je pri tem stopila še korak dlje in vlado pri njenem ukrepanju kar za nedoločen čas osvobodila parlamentarnega nadzora.
Tamara Ehs, raziskovalka na dunajskem združenju za promocijo demokratične kulture IG Demokratie, sicer poudarja, da ostrina ukrepanja ob pandemiji ni sama po sebi nedemokratična. Dodaja pa, da obstajajo znamenja, ki nam povedo, ali so ukrepi upravičeni, torej služijo spopadu z virusom in so sprejeti v skladu z vladavino prava. In nekatere rdeče črte so bile prestopljene. Za Avstrijo Ehsova izpostavlja tako imenovani velikonočni dekret, ki ga je skušalo uveljaviti tamkajšnje zdravstveno ministrstvo. Predvideval je, da bi lahko policija nenapovedano vdirala v stanovanja in preverjala, ali stanovalci spoštujejo odlok o socialnem distanciranju med prazniki. Ker takega policijskega pooblastila ni mogoče sprejeti brez vnaprej predvidene parlamentarne procedure, kar je demokratična uzanca, je ostal dekret ministrstva le na ravni nepotrebnega ekscesa.
V Evropi je bila Madžarska eklatanten primer preizkusa za demokracijo že pred epidemijo, njenemu zgledu pa med njo sledijo druge članice EU. Med njimi je Španija, ki je začasno prekinila delo parlamenta, medtem ko ga nekatere druge države selijo v virtualni svet, kar samega duha parlamentarizma s plenarnimi debatami izničuje in reducira na raven izjav za (parlamentarno) javnost. V Nemčiji je propadel poskus predsednika bundestaga Wolfganga Schäubla o skrčenju parlamenta na »nujnostnega«, kar tamkajšnja ustava dovoli le ob razglasitvi nacionalne obrambe. Da bi zaradi virusa spreminjali temeljni akt države, se je zdelo poslancem pretirano.
Med vladami v Evropi je opaziti tudi navdušenje nad kitajskim odzivom na epidemijo, pri čemer pozabljajo cenzurirane informacije, priprte in izgnane novinarje, ki so poročali o epidemiji, in izničevanje dostojanstva ljudi v mesece blokiranem Wuhanu. Zelo opazno je to navdušenje nad Kitajsko pri srbskem predsedniku Aleksandru Vučiću in njegovi izgradnji policijske države, pa tudi v Izraelu, Južni Koreji in Tajvanu, ki v nasprotju s Kitajsko kotirajo kot demokratične družbe.
Koronavirus postavlja na preizkušnjo tudi temelj demokratičnih družb, namreč volitve, ki so zdaj v več državah preložene. Pri tem je, tudi v ZDA, zelo opazno, da v paketih sprejetih ukrepov volitve ostajajo postranska stvar in so podrejene potrebam dnevne politike, čeprav bi jih bilo z današnjimi tehnološkimi zmogljivostmi mogoče izpeljati transparentno in z vso skrbjo za pošteno glasovanje na daljavo.
Preizkušanje mej
Posebno poglavje je tudi prenašanje pooblastil za ukrepanje s civilnih na vojaške voditelje, ponekod manj opazno, drugod, na primer v Izraelu, Iranu, Peruju in Južni Afriki, pa očitno. Še posebej v slednji, kjer si je predsednik Cyril Ramaphosa, sicer poslovnež, nadel vojaško uniformo in obudil reminiscence na vojaško obvladovanje tamkajšnjega apartheida.
Kritiki spremenjene strategije spopadanja z novim koronavirusom v primerjavi s preteklimi pandemijami opozarjajo, da virusi – v nasprotju s človeškimi sovražniki – ne spreminjajo strategije, četudi ljudje spremenijo svojo. Zato se velja že zdaj zamisliti nad tem, da stroka glede covida-19 ni v ničemer spremenila svoje splošne strategije v primerjavi s sarsom, ebolo, mersom…, medtem ko politiki na drugi strani preizkušajo meje, do kod lahko gredo, preden bodo naleteli na nasprotovanje, ter da se demokracije lahko navzven komaj neopazno spreminjajo v avtokracije.
