»Živijo, sem zobozdravnica! Če potrebuješ nasvet, podporo, informacijo glede tega, kam in v kakšnem primeru po prvo pomoč ter katera zdravila bi ti morda pomagala, in pa tudi, če želiš le malo 'pojamrat' kar se tiče dentalne medicine, sem na voljo,« je na svojem profilu na družbenem omrežju zapisala Nataša Gregorič, zobozdravnica z zasebno ordinacijo s koncesijo v Ljubljani. Pri objavi je zapisala tudi svojo telefonsko številko in zagotovilo, da bo na vsa vprašanja sproti poskušala odgovarjati.

Koncesionarji triažirajo na telefonih

Pobudo za pomoč prek telefona je Gregoričeva, ki je študij dentalne medicine opravila in končala na Dunaju, dobila od španske prijateljice, zobozdravnice Margarite Cameselle. »Tej pobudi so se pridružili nekateri profesorji po Italiji s svojimi sodelavci. Nekateri med njimi so tudi parodontologi,« pove. Trenutno vsi zobozdravniki koncesionarji zaradi odločbe ministrstva za zdravje ne opravljajo zobozdravniškega dela, temveč le triažirajo prek telefona. »Kolegom, ki delajo v enem od zdravstvenih domov, smo pripravljeni pomagati, vendar za zdaj še ni čutiti prevelike potrebe po dodatni pomoči,« pove sogovornica. Nujne zobozdravstvene ambulante so v skladu z odlokom o začasnih ukrepih na področju zdravstvene dejavnosti omejene le na ambulante v devetih zdravstvenih domovih po večjih krajih Slovenije. Tu se v nujnih primerih izvaja tudi obravnava na sekundarni ravni. Na terciarni ravni pa še vedno delujeta Stomatološka klinika ter klinični oddelek za maksilofacialno in oralno kirurgijo Kirurške klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Nujno ustrezno zdravljenje

Kot pravi, je še isti dan po objavi prejela utemeljene klice ljudi z dejanskimi zobozdravstvenimi problemi, ki so zahtevali pomoč zobozdravnika. »Najpogostejša težava so bile hude bolečine v zobu z oteklino. Žal tem pacientom v naših ambulantah zaradi zaprtja v času koronavirusa ne moremo pomagati in jih napotimo na obravnavo v eno izmed vstopnih točk,« pove in doda, da so pacienti po povratnih informacijah dobili antibiotike, dvema so morali zob celo izruvati.

»Na vstopnih točkah, kjer so opremljeni z zaščitno opremo, je treba še vedno izvajati prvo pomoč na tak način, da bo škode kasneje čim manj,« pove sogovornica. Doda: »To pomeni, da se je v skladu z znanimi smernicami stroke vseeno treba lotiti odprtja zob ob bolečinah in oteklinah ter se ne le poslužiti puljenja in dajanja antibiotikov. Situacija namreč ne bo omejena le na naslednjih štirinajst dni, temveč verjetno več. In v takem primeru si ne smemo dovoliti, da bi pacienti dobili zdaj antibiotik, potem pa bi prihajali nazaj čez mesec dni s še večjimi težavami, po možnosti ponovno dobili antibiotik ali pa bi bilo treba zob vseeno odpreti ali odstraniti.«