Ko začno dandanes uradni twitter računi številnih največjih klubov, denimo Barcelone, Reala Madrid in Atletica Madrid, hkrati pa velikega števila zdajšnjih in nekdanjih nogometnih zvezdnikov, denimo Patricka Kluiverta, Sergia Ramosa in Fernanda Torresa, v roku nekaj minut simultano »čivkati«, pa se hkrati ni končala kakšna pomembna tekma in torej ne dežujejo čestitke, je to po navadi znak, da se je zgodilo nekaj tragičnega. Žal je bilo tako tudi v ponedeljek zvečer, ko so vsi omenjeni in nešteto drugih preko vseh mogočih kanalov sporočali žalostno vest in izražali sožalje ob tem, ko nas je zapustil Radomir Antić. Nekdanji uspešni srbski nogometaš in še uspešnejši trener, znan po svoji strokovnosti, bogatem znanju in avtoriteti, ter predvsem velik, ljudski človek, čez katerega nihče nikoli ni rekel žal besede, se je poslovil v 72. letu starosti v Madridu (ne, posredi ni bil koronavirus), ki je bil že dlje časa njegov prvi dom.
Z Madridom je pač povezan tudi njegov največji karierni uspeh – kot trener Atletica je v sezoni 1995/96 namreč osvojil tako španski pokal kot prvenstvo. »Z izgubo Radomirja Antića smo izgubili del srca,« je takoj, ko je izvedel žalostno vest, sporočil tudi prvi mož Atletica Miguel Angel Gil. Toda omenjenemu navkljub je srbski strokovnjak v zgodovino nogometa bržčas bolj kot s čimer koli drugim zapisan s tem, da je do danes edini strokovnjak, ki je vodil vse tri najtrofejnejše španske klube – ob Atleticu še Real Madrid in Barcelono.
V Partizan pripeljal Katanca
No, še preden je sedel na trenerske klopi, je bil 22. novembra 1948 v Žitištu v Vojvodini rojeni Antić precej uspešen nogometaš. Po prvih korakih v Slobodi iz Užic (takrat še Titovih) je prvih devet let kariere preživel v Partizanu, s katerim je leta 1976 osvojil tudi jugoslovansko prvenstvo. Nato se je selil v Fenerbahče, Real Zaragozo in Luton Town, kjer je odigral zadnje štiri sezone in dočakal tudi najbolj bleščeč trenutek igralske kariere. »Raddy«, kot so ga klicali v Angliji, je namreč na zadnji tekmi sezone 1982/83 proti Manchestru Cityju z zmagovitim golom štiri minute pred koncem svojemu moštvu zagotovil obstanek med elito, v drugo ligo pa poslal prav City.
Trenersko kariero je v vlogi pomočnika začel v »svojem« Partizanu, kjer je med drugim poskrbel za to, da je v Beograd iz zagrebškega Dinama prišel Srečko Katanec. »Srečko je moj otrok. Še vedno imava fantastičen odnos. Prijatelja sva,« se je spominjal kasneje. No, prvo izkušnjo glavnega vodje stroke pa je leta 1988 doživel pri Realu iz Zaragoze, kamor ga je za trenerja priporočil rojak Vujadin Boškov, takratni trener Sampdorie. »Ključno za trenerja je, da vsakega igralca vključi v zgodbo. Nihče ne sme biti izključen iz družbe. Ne sme biti igralca v ekipi, ki bi se počutil odrinjenega ali se kujal na klopi, ker meni, da se mu dela krivica,« je bilo eno Antićevih ključnih načel, ki se jih je držal od prvega trenerskega dne dalje. Po dveh dokaj uspešnih sezonah v Zaragozi je bil dobrega pol leta brez dela, marca 1991 pa je v Realu iz Madrida nadomestil klubsko legendo Alfreda Di Stefana in kraljevi klub s sedmega mesta popeljal do tretjega. V naslednjem prestopnem roku je v Madrid med drugimi pripeljal Roberta Prosinečkega, vodstvo kluba pa ga je kljub temu, da je imel na prvem mestu lestvice španskega prvenstva januarja 1992 sedem točk prednosti, po nekaj spodrsljajih odstavilo, s čimer Antić tam ni zdržal niti celo leto. Real pa je v tisti sezoni naposled izgubil naslov v zadnjem krogu…
Pomagal Xaviju, Iniesti, Valdesu…
Kratka je bila tudi njegova kasnejša epizoda (k najuspešnejšemu obdobju pri Atleticu se še vrnemo) pri Barceloni, ki jo je januarja 2003 prevzel na mizernem 15. mestu, a se mu je klub kljub končnemu šestemu mestu po koncu sezone odpovedal. Toda tudi v tem času je pustil velik pečat. Tako kot je pri Realu desetletje prej Fernanda Hierra s položaja branilca pomaknil v sredino, da je ta v Antićevi sezoni dosegel neverjetnih 26 golov, je pri Barceloni prilagodil položaj Xaviju, v ospredje pa porinil mladeniča Iniesto in vratarja Valdesa. Kljub temu, da mu ne pri Realu ne pri Barceloni niso povsem zaupali, pa na delovanje v obeh klubih nikdar ni gledal z obžalovanjem. »Delal sem, kar sem menil, da moram delati. Če tega niso cenili, je to njihov problem. Ko je Barcelona v Parizu leta 2006 v finalu lige prvakov premagala Arsenal, sem pet minut po tekmi dobil klic. 'Hvala, mister,' mi je sporočil Valdes. Kaj bi si lahko želel več?« je pred leti povedal v pogovoru za naš časopis.
A nobeno obdobje Antićeve trenerske kariere ni bilo tako uspešno kot tisto pri Atleticu iz Madrida, ki ga je, z vmesnima prekinitvama, vodil med letoma 1995 in 2000; zanimivo – med nosilci igre je bil takrat tudi pisec zadnjih uspehov Atletica Diego Simeone. Predvsem bo v spominu ostala Antićeva prva sezona, v kateri je osvojil dvojno špansko krono (pokal in prvenstvo), kar ne prej ne kasneje z Atleticom ni uspelo nikomur. »Ustvarili smo družinsko ozračje. Imeli smo dobro komunikacijo, vedeli smo, kaj hočemo. Vsak je lahko pokazal svoj ego,« se je Radomir Antić vselej rad spominjal najuspešnejšega obdobja v svoji bogati karieri, v kateri je poleg naštetih klubov dobro vodil tudi Oviedo, Celto Vigo, srbsko reprezentanco, s katero se je uvrstil na svetovno prvenstvo 2010, in nazadnje, do leta 2015, deloval še na Kitajskem.
