Nepridipravi so prejšnji teden izrabili kaos pandemije koronavirusa in iz (sicer zaprtega) muzeja Singer Laren v nizozemskem mestecu Laren odnesli edino tam razstavljeno mojstrovino slikarja Vincenta van Gogha. V muzej so okoli tretje ure ponoči vdrli skozi steklena vhodna vrata, sicer sprožili alarm, a so bili za policiste prehitri. Le nekaj minut trajajoča akcija daje preiskovalcem vedeti, da najverjetneje ne gre za amaterje. Iz muzeja niso odnesli ničesar drugega, kar pomeni, da je bila ravno ta slika njihova edina tarča.
Neumorni tudi v času pandemije
Direktor muzeja Jan Rudolph de Lorm je novinarjem dejal, da je besen kot ris, vrednosti slike ni želel razkriti. Tatovi so odnesli sliko Spomladanski vrt, ki jo je van Gogh ustvaril leta 1884, na posodo so jo dobili iz muzeja Groninger. Spreten zločin so roparji izvedli na 167. obletnico umetnikovega rojstva. »Kraja je dokaz, da kriminalci v času pandemije ne sedijo križem rok in bodo izrabili prav vsako situacijo,« so za blog novinarja Martina Baileyja komentirali na Interpolu.
Haaški trgovec z umetninami Ivo Bouwman vrednost slike ocenjuje na okoli 1,5 milijona evrov, a za toliko bi jo lahko prodali na odprtem, zakonitem trgu. Na črnem pa bi po oceni strokovnjaka lahko dosegla zgolj kakšno desetino tega. Policija mojstrovine in storilcev doslej še ni našla, a se večina ukradenih umetnin prej ali slej pojavi. V zadnjih treh desetletjih so iz različnih nizozemskih muzejev ukradli kar 28 van Goghovih slik, a so jih sčasoma vse našli. Najodmevnejši je bil rop 20 njegovih umetnin iz van Goghovega muzeja leta 1991, ko so nepridipravi odnesli tudi eno njegovih najprepoznavnejših del Sončnice. Poznavalci so se strinjali, da je šlo za največjo in najresnejšo tovrstno krajo vse od druge svetovne vojne. Na srečo so vse slike kmalu našli v zapuščenem avtomobilu, ki so ga tatovi uporabili pri svojem zločinu.
Ukradli celo Mono Lizo
V svetovnem merilu se »domov« vrne le od pet do deset odstotkov ukradenih umetnin. Med najodmevnejše zagotovo spadata kraji Mone Lize Leonarda da Vincija iz Louvra leta 1911, ko jo je za dve leti »skril« nekdanji hišnik, pa mojstrovine Krik Edvarda Muncha, ki so jo iz muzeja v Oslu trije tatovi leta 2004 odnesli kar sredi belega dne. S sliko vred so jih prijeli dve leti kasneje. Za najvišje ocenjeno krajo velja tista iz leta 1990, ko so oropali zasebni muzej Isabelle Stewart Gardner v Bostonu. Vrednost plena, ki ga nikoli niso našli, so ocenili na pol milijarde dolarjev. Za prvo dokumentirano krajo umetnine se šteje slika Poslednja sodba Hansa Memlinga, ki so jo leta 1473 ukradli pirati.
Za trgovino z drogo in orožjem je kraja umetnin tretja najbolj dobičkonosna kriminalna dejavnost. Z njimi mednarodne združbe služijo na milijarde evrov, s tem denarjem pa nato financirajo svoje druge zločinske podvige. »Organizirani kriminalci dojemajo umetnine kot lahko prenosljivo in slabo zaščiteno blago z visoko vrednostjo. Če lahko ukradete sliko, ki bi jo sicer na uradni dražbi morda prodali za milijon, na črnem trgu pa zanjo dobite deset tisoč dolarjev, to pomeni nekaj ur dela in deset tisoč zelencev več v vaši denarnici,« je pred leti za Dnevnikov Objektiv zanimanje mafije za umetnost komentiral Noah Charney, avtor knjige Tat umetnin, v kateri je raziskoval štiridesetletno zgodovino organiziranega kriminala na tem področju.
