Žal imam pomisleke do Damijanovega optimizma, da se vračamo v kapitalizem, kakršnega smo po drugi svetovni vojni že imeli. Ta je bil res za večino do te mere sprejemljiv, da si zasluži naziv »socialni« kapitalizem. Tak je bil iz več razlogov, za osrednjega pa gre šteti to, da je imel zelo resno konkurenco. To vlogo oziroma celo grožnjo je zanj predstavljala takratna Sovjetska zveza, ki je iz druge svetovne vojne izšla kot velika zmagovalka in je nadvse učinkovito promovirala svoj socialni model družbe. Tudi sicer je krvavi vojni s Hitlerjevo Nemčijo sledila hladna vojna med zahodnim kapitalizmom in socialistično vzhodno Evropo, v takih razmerah pa si Zahod ni mogel dovoliti socialnih nemirov in neučinkovitega upravljanja držav. Da je kapitalizem takrat preživel, se torej razvojni smeri, ki je temeljila na močni in tudi socialni državi, skoraj ni mogel izogniti. To usmeritev pa je začel opuščati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko mu socializem ni več pomenil resne konkurence, in ubral je novo, neoliberalno smer razvoja. Njeni rezultati so po nekaj desetletjih vse prej kot dobri. Najbolj je za zahodni kapital nedvomno problematična na novo zrasla konkurenca v osebi kitajskega kapitalizma, ki svoj prvotni vzor, to je zahodni kapitalizem, v splošni učinkovitosti že krepko prehiteva.
Tak neoliberalni kapitalizem, kot je danes, ne bo preživel, saj zaradi slabega upravljanja države ni več dovolj učinkovit in socialno vzdržen. Eden njegovih možnih izhodov iz te zadrege je, da po pričakovanju Damijana restavrira model »socialnega« kapitalizma, ki se je zmagovalno obnesel v konkurenci s sovjetskim socializmom. Kapital tej razvojni smeri sicer ni naklonjen in bo zato uspela le v primeru, če bi zmogli resno preoblikovati sedanji model parlamentarne demokracije, saj je ta močno degeneriral in je upravljalsko vse manj uporaben. Če bi se tega problema lotila večina tistih, ki še verjamemo v demokracijo, uspeh ob dobrem vodstvu ne bi izostal. Da se bo to tudi dejansko zgodilo, pa ni prav verjetno. Močnim voditeljem, ti so za uspeh tovrstnih aktivnosti ključni, namreč do demokracije praviloma ni veliko, jih pa zato toliko bolj privlači avtoritarno vodenje, še posebno če gre za etično vprašljive osebe.
Bolj verjetno je zato, da bo neoliberalni kapitalizem pri iskanju izhoda iz sedanjih zadreg dal prednost razvojni smeri, ki se bo zgledovala po konkurenci, ki ga zdaj ogroža, to je kitajski kapitalizem. Osrednja značilnost slednjega je močna država, ki se jo avtoritarno vodi. To bi tudi za nas pomenilo smer razvoja v družbeni model, ki smo ga v prejšnjem stoletju pod imenom fašizem že preizkusili in si ga ne bi smeli želeti.
Sedanjo virusno epidemijo bomo kmalu obvladali, v to nas večina verjame. Temu pa bodo sledile druge krize, gospodarska, finančna, socialna, politična in še kakšna, in to verjetno v takih razsežnosti, kot jih doslej nismo poznali. To bo tudi čas, ko bo že sicer močno pohabljena demokracija najbolj ogrožena. Če nam je takrat ne bo uspelo obraniti, se ji bomo verjetno morali za dlje časa odreči.
Andrej Cetinski, Ljubljana
