Singapur sprva ni bil v naših načrtih potovanja po Malajskem polotoku, o čemer sem pisal nazadnje. Z otočja Langkawi na severu Malezije pri meji s Tajsko smo se v vsakem primeru vračali v prestolnico Kuala Lumpur, od tam pa smo želeli še na veleotok Borneo, ki si ga Malezija deli z Indonezijo in predstavlja 60 odstotkov celotnega ozemlja malezijske države. A ko smo poskušali na Borneu rezervirati različna potovanja in oglede, so nas tamkajšnje agencije prijazno zavračale, da je zadnje dni februarja pri njih še monsunsko obdobje in da zaradi tveganja z močnimi nalivi vodniki še ne »obratujejo«. Izbira, kam potem iz Kuala Lumpurja namesto na Borneo, ni bila težka – čez ožino Johor, ki Malezijo loči od Singapurja. Pametni telefon v roke in v poldrugi uri so bile vse rezervacije na Borneu stornirane in vse v Singapurju potrjene. V Aziji to deluje na meji perfekcije.
»Obalna cesta?« vprašam taksista, ki nas je po njej z avtobusne postaje Golden Mile peljal do hotela in je bi videti razpoložen za debato. »Zakaj se imenuje Obalna cesta (Beach Road), če pa ni nikjer obale, same stolpnice?« »Ker je pred 50 leti tukaj bila obala,« resno pojasni. »Kam pa je izginila? Se je morje umaknilo?« »Ne, mi smo ga umaknili. V morje smo nasuli pesek in pridobili ozemlje,« se glasno nasmeji. »Okej in kje je zdaj obala?« se ne pustim zmesti. »Kakšna dva kilometra tja,« pokaže v vzhodno smer, »tam, kjer so zdaj boksi za dirke formule ena.« Dva kilometra? Ja, to je bil eden največjih podvigov singapurske modernizacije: za kakšne tri kilometre so skupaj »podaljšali« ozemlje države tako, da so se s peskom »naselili« na nekdanje morje. In kar je najbolj pomembno: na tem »pesku«, na teh treh kilometrih je zdaj vse, po čemer Singapur tako slovi: razširjeno pristanišče kot ena največjih in predvsem najbolj strateških luk na svetu, poslovni center oziroma City, v katerem ne manjka nobena pomembna bančna skupina sveta, in pa turistične znamenitosti okoli novega zaliva Marina Bay, kamor sodi tudi omenjeno dirkališče F1.
»Stari« Singapur, ki ga je večni premier Lee Kuan Yew v času svoje oblasti (1959–1990) iz degradirane »ribiške vasi« preobrazil v eno najsodobnejših prestolnic sveta, se je morja dotikal tam, kjer se je reka Singapur izlivala vanj, torej pri nekdanji pošti oziroma danes hotelu Fullerton, vse dol proti Kitajski četrti in staremu pristanišču ter navzgor do omenjene Obalne ceste. Danes se reka ne izliva več v morje, ampak v tako imenovani Marina Reservoir, velik umetni akvatorij, na robu katerega danes stoji najbrž eden najlepših hotelov na svetu, Marina Bay Sands, tristolpični hotel z »ladjo« na vrhu, ki stolpiče povezuje. Pogled iz Merlion parka pri Fullertonu proti Marina Bay Sandsu je nekaj, kar jemlje sapo. A še ni konec: za hotelom se skriva čudovit park (Gardens by the Bay) z umetnimi kovinskimi drevesi, ki jih povezuje (kot bi rekli pri nas) viseča »pot med krošnjami«. In ja, šele tu, za parkom, se zdaj začne morje, znamenita Singapurska ožina, ki pelje v Južnokitajsko morje.
Prav tri zelene oaze na robu mesta sodijo med največje turistične znamenitosti Singapurja: poleg omenjenih Gardens by the Bay sta to še botanični in živalski vrt. Prvi, še na robu poti z mestnim oglednim avtobusom, na koncu šestkilometrske nakupovalne prestižne avenije Orchard Road, s svojo urejenostjo meji na perfekcijo, cvetlični »aranžmaji« s prevlado orhidej pa na umetnost. V živalskem vrtu pa je prestižna posebnost, ki je ne smeš zamuditi, tako imenovani zajtrk z orangutani – običajni zajtrk v tamkajšnji osrednji restavraciji, kjer se turistom tik ob mizah točno ob 9.30, kot bi jih »navil«, pridružijo orangutani s svojo jutranjo malico, ki jo mirno zmažejo in se ne pustijo motiti, tudi če se turisti ob njih gnetejo s telefoni, fotoaparati in kamerami. In točno ob 10. uri, kot bi se naveličale, opice skočijo nazaj na vrvi in v gozd.
Eden največjih užitkov v mestu je še sprehod od omenjenega nekdanjega izliva pri Fullertonu ob reki navzgor vse do Starega mostu (Old Bridge). Tu se obiskovalcu pred očmi odvije prelomni del novejše zgodovine mesta: na starejših fotografijah iz prve polovice minulega stoletja se vidi, da so bile ribiške (in vse druge) hiše posejane ne samo tik ob bregovih reke Singapur, ampak tudi globoko v zaledje. Lee je s projektom modernizacije mesta, ki se je dušilo v prenaseljenosti, dal porušiti vse hiše razen v prvi vrsti ob reki, stanovalce preselil v sodobne bloke na obrobju mesta, namesto nekdanjih hišk v ozadju pa je zgradil stolpnice, v katere je zvabil ves tuji kapital, kar se ga je našlo na svetu. Prvo vrsto hišk ob bregovih reke so nato preuredili v idilične lokale, bare, restavracije in trgovine, ki dvakrat na dan, v času kosila in zvečer po službi, postanejo središče mestnega utripa.
Zmanjka prostora, pa še toliko vsega je mogoče popisati: o otoku Sentosa, ki se drži mesta z mostu iz pristanišča, z vsemi luksuznimi hoteli in kopališči; pa o prelepo obnovljeni nekdanji kolonialni arhitekturi, zlasti dvonadstropnih hišicah, ki so se skoraj brez izjeme spremenile v milijon (dobesedno) trgovinic, lokalov, barov itd., kjer vre življenje; pa o kulinariki s tisoč izbirami in nakupovalni izkušnji na ravni newyorške… Štiri dni v Singapurju je premalo za kaj več od bežnega vtisa o mestu, v katerem bi človek mirno lahko živel – a dovolj za trajen, močan vtis o čudovitem mestu s posebno dušo.