Od rojstva sem občan občine Tržič. Ta trenutek privilegirani državljan, saj v Tržiču (skoraj dobesedno) vsak lahko stopi iz svoje hiše ali stanovanja in je »čez cesto« v parku ali v gozdu. Biti v naravi, ki zdravi, je privilegij.
Omejitev na pot iz spalnice v kuhinjo in kopalnico ter nazaj je zagotovo moreča in naredi človeka »norega«, zato izražam solidarnost z vsemi sodržavljani, predvsem iz večjih mest in mestnih naselij, ki so obsojeni na to. In hkrati izražam svoje nestrinjanje z ukrepom vlade RS, ki je zaprla gibanje državljanov v okviru občine. Predvsem in tudi zato, ker še nisem našel ali prebral strokovne potrditve za tak ukrep.
Tudi meni, nestrokovnjaku, je popolnoma vseeno, ali pri nas, na sprehodu po Bistriški planini, na planinah pod Košuto ali kjer koli že, srečam prvega soseda iz ulice, sodelavca, ki stanuje v Ljubljani, ali kogar koli že, da le upošteva ukrepe iz uvoda (Bodimo skupaj, ostanimo narazen!), kar pa res ni odvisno od tega, v kateri občini živi.
Marko Kravcar, Tržič