Dobivam sporočila zdravstvenega osebja, dobivam prošnje, naj jim pomagam. Lahko vam povem, da so mi iz najbolj občutljivih delov kliničnega centra pisali, da nimajo opreme. Nadalje bi od vsakega voditelja države, od vsakega ministra, od vsakega govorca pričakoval, da bo nastopal drugače. Moral bi povedati, da je situacija resna, hkrati pa dati ljudem optimizem, upanje. Ne moremo ljudem vsak dan govoriti 'veselite se še danes, jutri bo hujše'. Tega ne moremo početi, tega ne smemo početi, ljudem se bo zmešalo. In ni prav, da tako govorimo, kajti te epidemije in tega stanja bo konec. In to ju bo konec kmalu!
Opazujem Slovence, opazujem državljane te države, imam informacije: zelo dobro spoštujemo vse ukrepe. Prav je, da čutimo neki strah do nastalega položaja in da sledimo ukrepom. Toda za božjo voljo, a se resnično ne da ljudem podariti enega nasmeška, ene tople besede, pozitivnega pristopa. Zakaj ne moremo ljudem reči, da so dobri, da naj zdržijo še malo, da bodo s tem pomagali zdravju in ekonomiji. Zadeva se mora čim prej končati, drugače se bo gospodarstvo povsem sesulo in ljudem je treba lepo, pozitivno povedati, kako naj skupaj pridemo do tega cilja. To res pogrešam. Ne morem več gledati te vsakodnevne črnogledosti v javnih nastopih vodilnih, ne morem več gledati te apokaliptičnosti. Res mi ni všeč.
