Strankarski prvaki na Otoku imajo lepo staro navado, da po porazu na volitvah, sploh hudem, odstopijo. Izbor novega laburističnega vodje je sprožil izid decembrskih predčasnih volitev, ki jih je konservativni premier Boris Johnson razpisal, da bi lahko neovirano izpeljal brexit. Hazardersko je stavil na to, da bo zadostni večini volilcev brexit, ideološki projekt evroskeptične desnice, pomembnejši od strankarske pripadnosti, in zadel v črno.
Laburisti poraženi že štirikrat
Celo na rdečem delavskem severu Anglije, tradicionalni utrdbi levice, so zaradi brexita glasovali za Johnsona, ne pa za levičarja Jeremyja Corbyna in njegov levičarski projekt, za katerega bi v normalnih nebrexitskih okoliščinah glasovali tudi miže. Za Corbyna niso glasovali zaradi mečkaškega, pa tudi dvoumnega in zmedenega stališča do brexita, ki je bil posledica njegove dolgoletne osebne evroskeptičnosti. Laburisti so na lanskih decembrskih volitvah doživeli četrti volilni poraz zapored in najhujšega po letu 1935. Osvojili so samo 203 poslanske sedeže, kar 162 manj kot Johnsonovi konservativci, ki imajo v parlamentu orjaško večino 80 poslancev in lahko delajo, skoraj kar koli hočejo. Corbyn se je moral odločiti za odstop, a bo ostal, kot sam pravi, glasen poslanec, kar je že 37 let. Morda bo celo dobil položaj v vladi v senci. Odvisno od tega, kdo ga bo nasledil.
Zelo demokratičen izbor
O novem vodji laburistov in njegovem namestniku je odločalo kar 785.000 članov in pridruženih članov, kar je eden od najbolj demokratičnih izborov strankarskega vodje. Britanska laburistična stranka je s 580.000 člani, ki plačujejo polno članarino, daleč največja stranka v Evropi. Poleg tega ima 208.000 pridruženih članov, ki plačujejo minimalno letno članarino (3 funte). Vseeno imajo glasovalno pravico pri izboru vodje stranke. Veliko besedo pri izbiri kandidatov ima tudi dvanajst združenj sindikatov in sindikatov. Velik favorit je sir Keir Starmer, pravnik, specialist za človekove pravice in nekdanji državni tožilec, ki mu je kraljica podelila viteški naslov. Imajo ga za sredinskega kandidata, ki pa se je v kampanji dobrikal tudi levemu krilu stranke. Njegovi tekmici sta levičarka Rebecca Long-Bailey, Corbynova varovanka, ki jo razglašajo za kandidatko kontinuitete, in Lisa Nandy, ki je nekje na sredini med Starmerjem in Long-Baileyjevo. Bilo bi enako političnemu čudežu, če laburisti danes ne bi okronali Starmerja, o katerem radi rečejo, da je politik brez sovražnikov. Bodoča bolj ali manj sredinska ali levičarska usmeritev stranke bo odvisna tudi od »velikosti« njegove zmage.
Virusna zadržanost
Bolj navijači njegovih tekmic kot oni sami so Starmerju v zadnjih dneh, pred včerajšnjim zaključkom poštnega glasovanja, očitali, da ni bil kritičen do zapoznelega in zmedenega odziva konservativne vlade na epidemijo koronavirusa, zaradi katerega je priljubljena otoška kolumnistka Janet Street-Porter napisala, da »nas pred koronavirusom na Otoku rešuje kup klovnov«. Samo pred nekaj dnevi si je zunanji minister Dominic Raab, ki so ga določili za začasnega premierja, če Johnson zaradi okužbe ne bi mogel voditi vlade (podaljšal je enotedensko samoizolacijo, ker ima še vedno vročino) poslinil prste, ko je na tiskovni konferenci listal izjavo, ki jo je bral.
Starmerjevi privrženci hvalijo svojega kandidata, ker ni ravnal oportunistično. Tudi mnogi drugi mislijo, da je ravnal odraslo, državniško in razumno. Zase in za državo. Konservativna vlada bi si veliko bolj želela, da bi zmagala Corbynova varovanka, ker jo je, ko gre za njeno porazno odzivanje na epidemijo koronavirusa, strah prave »forenzičnosti« opozicijskih laburistov pod Starmerjem, ki je bil daleč najboljši in natančen kritik brexita v opozicijskih klopeh. Res je bil tudi jasno in glasno za reprizo referenduma o brexitu, o katerem pa zadnje tedne razmišlja malo kdo.
