Ali lahko pri motnjah hranjenja zares pomaga vsak?

Vpliv na obnašanje

Poleg telesnih posledic motenj hranjenja, ki jih je na začetku z ohlapnimi oblačili še mogoče prikriti, motnja pušča tudi čustvene posledice na vedenju in socialnih interakcijah. To prvi opazijo bližnji, ki sprva še lahko menijo, da gre za nekakšno muho, sploh pri najstnikih, in da bo takšno vedenje sčasoma izzvenelo. Zgodi pa se nasprotno – škodljivo vedenje se stopnjuje, posledice so vse hujše in vidne navzven, močno se spremeni tudi obnašanje osebe, ki trpi zaradi motnje hranjenja. Oseba se v času obrokov odmika od preostalih in ne želi jesti za skupno mizo, da drugi ne bi opazili, da je s hranjenjem nekaj narobe.

Ko govorimo o vlogi bližnjih, je v prvi vrsti treba opraviti s predsodkom, da lahko z napačnim pristopom naredimo več škode kot koristi. Takrat, ko motnja hranjenja postane vidna navzven, se že globoko zareže v življenje in pušča posledice na fizičnem in psihičnem stanju. Bližnji so ob tem zaskrbljeni in skušajo osebi pomagati, pri čemer ob prvem pogovoru pogosto doživijo nepričakovan in silovit čustven izbruh, v katerem prizadeta oseba težavo zanika. Bližnji se ustrašijo in se čutijo nekompetentni za to, da bi osebi pomagali. Začnejo se spraševati, ali ji sploh lahko nudijo oporo in ali s svojim pristopom zadevo poslabšujejo. Bližnji motnjo opazujejo od zunaj, ne doživljajo je na lastni koži, zato ne morejo popolnoma razumeti občutkov, ki jih doživlja prizadeta oseba. Lahko pa ji pomagajo s svojim razumevanjem in oporo, ki ne sme temeljiti na prisili, temveč na komunikaciji. Večja ko sta prisila in pritisk s strani bližnjih, manjši je uspeh in večja je odtujenost, s katero stanja nikakor ne moremo izboljšati, temveč le razrahljamo družinske vzorce in medsebojno zaupanje.

Vloga bližnjih

Pri okrevanju ob motnji hranjenja je vloga bližnjih nenadomestljiva in prav tako pomembna kot strokovna pomoč. Še posebej so bližnji s svojo oporo pomembni v začetni fazi, ko oseba še ni motivirana za to, da bi si poiskala pomoč. Pomembno je, da ji nudijo prostor in čas ter varno okolje za pogovor. Vsako ustrahovanje je nekonstruktivno, kritike glede telesnega videza pa večajo nezaupanje. Šele ko oseba začuti, da jo nekdo sprejema takšno, kakršna je, se lahko postopoma odpre in svoje stiske zaupa družini. Vloga bližnjih je sestavni del okrevanja vsakega, ki zboli za motnjami hranjenja. Čeprav sta na prvem mestu moč in želja po okrevanju, je pri iskanju poti iz začaranega kroga prav tako pomembna okolica, še posebej pri otrocih in mladostnikih, ki so psihično odvisni od staršev, poleg tega niso socialno, ekonomsko in finančno neodvisni. Družina je njihova osnovna celica, zato njihove težave vplivajo na vse družinske člane. Priporočljivo je, da vsi družinski člani obiščejo strokovnjaka, ki jim lahko ponudi pomoč.

Bližnji strokovno pomoč pogosto poiščejo prej kot oseba, ki trpi zaradi motnje hranjenja. Razbremeniti se morajo občutkov krivde in se soočiti z notranjimi strahovi, da svojih težav ne prenašajo na tistega, ki ima motnjo hranjenja, temveč k njemu pristopijo tako, da mu prijazno predlagajo, naj si poišče pomoč. To pomoč lahko ponudijo psiholog, psihoterapevt, socialni delavec ali psihiater. Za začetek lahko prizadeta oseba obišče osebnega zdravnika, ki jo bo napotil naprej v ustrezne ustanove, v skrajnih primerih je potrebna tudi hospitalizacija – takrat, ko bližnji ne zmorejo več in je življenje zares ogroženo. Ker je motnja hranjenja psihična motnja, k njenemu razvoju pogosto prispeva okolica. V zgodnjem otroštvu nekateri otroci v družini ne dobijo podlage in spodbud za razvoj pozitivne samopodobe, zato je soočanje s telesnim videzom v času odraščanja toliko bolj problematično in nevarno. Za vsakega bližnjega je pomembno, da pri sebi ugotovi, kako je njegovo vedenje prispevalo k nastanku motnje, pri čemer naj ne ostaja v preteklosti, temveč razmišlja trezno in s pogledom, usmerjenim naprej. Teme v družini naj se ne vrtijo zgolj okrog hrane in telesne teže, temveč naj se njeni člani osredotočijo še na druge interese, ki so jim skupni in lahko sprostijo napeto ozračje.

Reševanje nerešenih problemov v družini za nazaj nima smisla. Tudi osredotočanje na obroke je nesmiselno, saj ne bo prineslo pravega premika ali spremembe, temveč bo zgolj vneslo dodaten pritisk in napetost, ki bosta vzdušje v družini še poslabšala. V nekaterih primerih so izjemno uspešne dolgotrajne družinske terapije, ki se pri otrocih in mladostnikih osredotočajo na družinsko dinamiko in pomagajo celotni družini, da zbere moči in najde pot iz motnje hranjenja.

Odrasli morajo najti pravo obliko pomoči

Za odrasle, ki trpijo zaradi motnje hranjenja, je priporočljivo, da si najdejo pomoč v tisti obliki, za katero začutijo, da jim lahko pomaga, pri kateri najdejo stik s tistim, ki jim želi nuditi pomoč, in lahko sledijo njegovim navodilom. Pri motnjah hranjenja ne gre le za zdravljenje na tradicionalen način, ampak se v zadnjem času kot dopolnilne metode uveljavljajo tudi številne druge tehnike, ki pomagajo umirjati telo in najti stik s samim sabo. Tako kot je priporočljivo psihiatrično ali psihoterapevtsko zdravljenje, so lahko dobra opora tudi telesna aktivnost, joga, meditacija, ustvarjanje, glasba in stik z živalmi.

Za konec naj odgovorimo na dve vprašanji. Kdo lahko pomaga pri motnjah hranjenja? Ali zares lahko naredimo več škode kot koristi in osebo pahnemo v smrt?

Pri motnjah hranjenja lahko pomaga vsak, pomembna sta le vztrajnost in razumevanje. Gore prebranih knjig in številni nasveti nam lahko pridejo prav, vendar sta na prvem mestu razumevanje in podpora. Pomembno je, da se bližnji soočijo z motnjo hranjenja, se o njej informirajo in se zavedajo njenih posledic, saj ta konec koncev zaznamuje tudi precejšen del njihovega vsakdana in povzroča izjemno hude stiske. Rešitev je v dobri komunikaciji med družinskimi člani, ki se v težki situaciji povežejo in so prisiljeni delovati kot povezana skupnost. Nihče motnje hranjenja ne more poslabšati z nepravilnim pristopom, saj se zadeva progresivno slabša sama od sebe, pomembno je le, da vse odgovornosti ne jemljemo nase, temveč najdemo pot v sodelovanje z bližnjim.

Problem motnje hranjenja v resnici nista hrana in telesna teža, temveč nesposobnost reševanja problemov na konstruktiven način. Šele ko oseba reši težave, pred katerimi beži v hujšanje ali hranjenje, se lahko pravo okrevanje začne in komunikacija steče. Dobri odnosi z bližnjimi so torej poleg želje po okrevanju, ustrezne strokovne pomoči in prepoznavanja vzrokov eden izmed štirih stebrov okrevanja.