Woeffler je pravzaprav direktor Teatra na Kurfürstendammu in v prostorih Schillerjevega gledališča od leta 2018 gostuje le začasno, dokler spet ne zgradijo dvorane na Ku'damm-Kareeju, kjer je gledališče delovalo vse od leta 1921. Eno najbolj znanih zasebnih gledališč v Berlinu je tako preživelo nacizem, svetovno vojno, mizerijo povojnega časa, delitev mesta, postavitev Berlinskega zidu in njegov padec, finančno krizo, poleg tega pa še vrsto menjav lastnikov njihovih prostorov, med katerimi je bilo več tistih, ki za odrsko umetnost niso imeli prav veliko razumevanja. Gledališče je tako vajeno hudih časov in tega, da tako rekoč ves čas deluje v kriznem modusu, pravi Woelffer. Trenutni direktor je namreč že tretja generacija družine, ki je gledališko hišo prevzela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegov ded Hans je na čelo Teatra na Kurfürstendammu prišel že kot uveljavljen direktor sosednje gledališke hiše Komedija na Kurfürstendammu. Ob tako burni zgodovini se mu zato zdi zla ironija, da bi njegovo in življenjsko delo njegovih prednikov lahko uničila tako majhna stvar, kot je virus z imenom mehiškega piva. A prav dobro se jim ne piše. Več kot milijon evrov so vložili v produkcijo gledališke igre Umor na Orientekspresu, pa niso mogli izpeljati niti premiere. V nasprotju z mnogimi drugimi gledališči se njegovo preživlja skoraj izključno s prodajo vstopnic, 20.000 so jih že prodali za predstavo, ki naj bi bila na sporedu do 3. maja. Zdaj kupce prosijo, naj ne zahtevajo vračila denarja in naj vstopnice prihranijo za takrat, ko bodo na odru spet lahko igrali. A kdaj se bodo igralci v resnici lahko vrnili na oder, tega nihče ne ve povedati, Woelffer pa se boji, da se v dvorano z več tisoč sedeži v strahu pred virusom tudi gledalci ne bodo hoteli tako kmalu vrniti.