Tako v 16. členu ustave ni dovolj jasno povedano, da ta člen govori le o splošni (generalni) začasni razveljavitvi ali omejitvi nekaterih pravic v času vojnega ali izrednega stanja – potem ko je bilo sicer v 15. členu že povedano, da so človekove pravice seveda do neke mere omejene vedno, namreč »omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava«. Ena od mnogih ustavno določenih človekovih pravic, kjer že ustava sama predvideva, kdaj in kako jo je mogoče omejiti, je tudi svoboda gibanja iz 32. člena ustave: »Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka (pojasnjujem: na primer tako, da se nevarnega osumljenca da v pripor – seveda ne z zakonom, ampak s sklepom sodišča), da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni (pojasnjujem: z odreditvijo individualnih karanten ali tudi splošnih omejitev gibanja – za oboje je z zakonom pooblaščen minister za zdravje), se zavaroval javni red (pojasnjujem: s policijskim začasnim odvzemom svobode pod zakonsko predvidenimi pogoji) ali če to zahtevajo interesi obrambe države.«

Toda tudi v tem ustavnem členu bi najbrž moralo pisati, da se ta pravica »sme omejiti z zakonom ali na podlagi zakona«, pa bi ga lahko povprečno izobražen človek prav razumel tudi brez dodatnih pravniških razlag, kakršne sem sam ponudil zgoraj. V sedanji dikciji »se sme omejiti z zakonom« sicer ne piše »samo z zakonom«, toda povprečni bralec ustave na to fineso seveda ne bo pozoren in bo to ustavo določbo razumel tako, kot jo je razumel tudi g. Lenarčič. Sam ne le iz nje, ampak tudi iz »narave stvari« (iz logične razlage te norme – da na primer ni mogoče za priprtje vsakega nevarnega osumljenca izdati »individualnega« zakona) sklepam, da je to ustavno določbo treba razumeti na tak način – in da bi jo enako razumelo tudi ustavno sodišče, če bi kdo vladni odlok o omejitvah gibanja zaradi koronavirusa tam izpodbijal kot kršitev ustave.

Da je ta odlok namesto izrecno za to pooblaščenega ministra za zdravje izdala kar vlada kot celota (kar je v nastalem položaju seveda še dvignilo avtoriteto tega nujnega ukrepa), bi bilo po mojem mnenju lahko sporno le v primeru, če bi pristojni minister znotraj vlade takemu odloku nasprotoval.

Matevž Krivic nekdanji ustavni sodnik