Moto Evrope, natančneje Evropske unije, je »enotni v različnosti«. Pa kaj še, virus je dokazal, da smo si enotni kvečjemu v tem, da nismo enotni v ničemer. Če hočemo ali ne, se moramo strinjati s srbskim predsednikom, ki ugotavlja, da Evrope kot skupnosti ni, da ni evropske solidarnosti in da se na Unijo kot skupnost ne gre zanašati. Kako bridko resnična je ta trditev o stari dami Evropi, se je pokazalo že pri tako obskurnem primeru, kot je nabava nekaj tovornjakov zaščitnih mask. Virusu očitno ni mar mita o enotnosti in nam mirno dokazuje nekaj povsem drugega.

Dokler je virus veseljačil po sosednjih pokrajinah, smo bili nanj in na epidemijo izvrstno pripravljeni, takoj potem, ko se je pojavil na našem dvorišču, pa jok in stok. Manjka nam učinkovit obrambni načrt, manjkajo nedvoumna navodila, manjka nam cel kup zaščitne opreme, manjkajo nam previdnost, razsodnost – in zdrava pamet. Za dobro mero se je hitro pokazalo, da so tisti, ki bi morali prihajajočega sovražnika najbolj poznati in o njem vedeti največ, če ne vsega, sovražniku podlegli med prvimi. Virus je (skupaj z vlado in kriznim štabom) dokazal, da gre za čisti mit.

Vsi, ki kaj pomenijo v naši skupnosti, trkajo na našo vest, na našo solidarnost, na našo odgovornost do sebe, do bližnjih in do skupnosti. Visoki uradnik, minister, ki zase trdi, da je »v službi ljudstva«, nas, z vso resnostjo, primerno trenutku in pretečemu sovragu, poučuje o obzirnosti do vseh, ki so nase prevzeli največja bremena, in tistih, ki so mu najbolj izpostavljeni, saj smo »na istem čolnu« – in si v isti sapi brez sramu poveča plačo do skrajnih meja – kot vojak na prvi frontni liniji boja proti nevidnemu sovražniku. Dobra stran tega ukrepa je, da je to morda prva vlada v naši zgodovini, ki bi nam morala biti za zgled v dejanjih in ne v besedah: pomagaj si sam in bog ti bo pomagal…

V duhu »veslanja na istem čolnu« je tudi izjava podobno rangiranega uradnika, ki nas v kamero poduči, da je naša, njegova in prva naloga države, da pred sovražnikom najprej obvaruje vse, ki skrbijo za naše zdravje, da bodo lahko potem oni kar najbolje poskrbeli za vse nas, kar je hvalevredno, če ob tem ne bi zamolčal, da je selektivno reševanje ljudi (na istem čolnu) značilnost diktature ali vojnih razmer. Le v vojni se mimo splošno veljavnih humanističnih načel najprej reši najpomembnejše ljudi in tiste, ki so po svojem znanju, sposobnosti in še čem najkoristnejši sistemu, vse druge, manj pomembne, manj »koristne« in bolj pogrešljive, pa se prepusti njihovi usodi. Diktatura pa je natančno tista ureditev, ki nekomu z družbeno in politično močjo dopušča izbirati med življenjem in smrtjo, in sistem, v katerem je prva žrtev – resnica. Virus nam je ponudil najboljši dokaz, v kako zdravi družbi živimo in do kam sega skrb za naše lastne ljudi, ter hkrati ovrgel mit o skupni usodi. Človeku se kar milo stori ob takem izjemnem trudu izvoljencev ljudstva.

Virus je razglašen za grožnjo človeštvu. Eden najpreprostejših živih organizmov na planetu naj bi vitalno ogrožal družbo najkompleksnejšega bitja na njem. Statistika je neprizanesljiva: virus je v nekaj mesecih po svetu pomoril blizu 10.000 (podatek na prvi pomladni dan) ljudi, kar je najbrž res dober razlog za razglasitev pandemije. Hkrati pa mirno spregledamo drugo pandemijo, ki traja in traja brez upanja o njenem koncu: v Milenijskih razvojnih ciljih (september 2000) ugotavljajo, da skrajna revščina (manj kot 1,50 dolarja na dan) pobije okoli 24.000 (vsakih 3,6 sekunde) ljudi na dan. V biltenu Amnesty internationala pa beremo, da zaradi oboroženih spopadov po svetu dnevno sreča svojega stvarnika več kot 1500 duš. Mi pa na pranger s korono.

O žrtvah virusa z Wall Streeta, o ljudeh, ki jih je v smrt pognal bankirski virus, pa niti ne razmišljamo, saj teh podatkov celo statistika ne zbira. Ni dvoma, zakaj. O najbolj strupenem, o orožarskem virusu, pa samo vse najboljše; na njem živijo in padejo naš BDP, naš standard, naša demokracija, svoboda in civilizacija.

Še en podatek: več predpisov kot orožarski virus regulira trgovino z bananami. Očitno vemo, kaj nas (naj)bolj ogroža.

Emil Brence, Bled