Dr. Kaja Širok, zgodovinarka: »Zelo težko je bilo miselnost odprtih meja zatreti v enem tednu«

Na Trgu Evrope, deljenem prostoru med Novo Gorico in Gorico, je lani poleti več sto obmejnih prebivalcev vzklikalo, da na meji nočejo več zidov. Pred dvema tednoma jih je tja postavila epidemija koronavirusa. Postavljanje betonskih barikad je Primorce streznilo bolj kot opozorilo o umivanju rok. A življenje teče dalje in tako kot so mejo na črno prestopali v bolj železnih časih, jo tudi danes. Člani civilne zaščite v primorskih obmejnih občinah dnevno poročajo, da življenje ob zaprti slovensko-italijanski meji ni povsem zamrlo. Ko zaprejo eno pot, se pojavi nova uhojena steza. Ljudje čez mejo prihajajo po cigarete, živila, bencin, na tek, sprehod v naravo, obiskovat svojce, mladi svoje simpatije. Poti so uhojene tudi v drugo smer. Zgodovinarka in direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Kaja Širok razloži, da nobena, še tako nepropustna meja v zgodovini obmejnim prebivalcem ni preprečila, da si je ne bi vsaj malo prikrojili po svoje. Obenem je ne skrbi, da bi čez noč postavljene meje postale nekaj trajnega. »Srčno upam, da govorimo o obratnem fenomenu in o tem, da bomo znali veliko bolj ceniti življenje v multikulturnem ter odprtem okolju,« pravi Primorka, rojena ob meji.