Pir je pir pa pir!
François Rabelais
Ko je Šikanu zvrnil velik kozarec bretonskega vina, je rekel graščaku:
– Gospod, kako si pa to predstavljate? Kaj se pri vas nič ne piruje? Kršen krvav bolt, vse stare dobre navade se zgubljajo! Zato pa tudi zajci nič več v grmu ne tičijo. Nič več prijateljev. Kar poglejte, kako po cerkvah opuščajo stare pivske šege blaženih svetnikov o božičnih OO! Saj se je svetu zmešalo. Konec se mu bliža. Ampak veste kaj: pir je pir pa pir!
To rekši je lopnil Baschéja in njegovo ženo, potlej pa gospodično in Oudarta.
Nakar so svoje rekle rokavice, in je Šikanuju glava počila na devetih mestih: prva priča je imela desnico izvinjeno, druga gornjo čeljust izpahnjeno, da mu je visela čez pol brade in mu razgalila nebni jeziček ob znatni izgubi kočnikov, sekalcev in podočnjakov.
Ko je ubral boben drugo vižo, so poskrili rokavice, ne da bi jih kdo opazil, in je bila spet mezga na vrsti in novo veselje. Ko si je vrla tovarišija drug drugemu nazdravljala, vsi pa Šukanuju in pričama, je jel Oudart bentiti in zabavljati čez tako svatbo, češ ena od prič mu je čisto izpahmahpahnila pol rame. Kljub temu mu je veselo nazdravil. Razčeljustena priča je sklenila roke in ga molče prosila odpuščanja, ker pač ni mogla govoriti.
Pek Luyre je tožil, da ga je priča z izpahnjeno roko tako hudo s pestjo po drugem komolcu, da mu zdaj peta kar šepašantašavrapapešajta.
– Pa kaj, je rekel Trudon – in si z robcem zakrival levo oko in kazal boben, ki je bil predrt na eni strani – sem jim jaz hudega storil? Ni jim bilo zadosti, da so mi tako hudo brkudrekcefuzinaguzibuzifokpoksfižimižičimžonegačefučkresnili moj ubogi uč, povrh so mi še boben predrli! Na svatbah je že taka navada, da boben tolčejo, bobnarja pa ne, z bobnarjem lepo ravnajo. Kar hudič si ga na glavo povezni!
– Brat, mu je rekel Šikanu brez ene roke, dal ti bom velik in dober star kraljev odlok, ki ga imam v nahrbtniku, pa si pokrpaš boben. In za Boga, odpusti nam! Tako mi naše gospe Rečne, gospe dične, nič hudega nisem mislil!
Eden od oprod je opotekajoč in šepajoč oponašal dobrega in žlahtnega gospoda iz La Roche Posayja. Obrnil se je na pričo, ki mu je rabila čeljust za slinček, in mu rekel:
Ste mi vi lumperti, lumpaciji ali lupežniki! Kaj vam ni bilo zadosti, da ste nam takole zmedruzgakuzmaprečefukurbegarbadrmadegafukedrajsali vse gornje ude s težkimi brcami v švedrih, ne da bi nas morali zato še navratnanosnapetekopetepremrdugrduprdubešuritpreflavzasamuriti po nogah s temi vašimi imenitnimi ostrimi škornji? Temu pravite mladostna radost? Mejduš, ost že, a ne mlada ne rada!
O Bog, ti oče moj paterno,
ki vodo v vino si spremenil,
naredi iz riti mi lanterno,
da bom sosedu kdaj posvetil!
François Rabelais (1494–1553): Gargantua in Pantagruel, prevedel (in bil zato pravično nagrajen) Branko Madžarevič, Modrijan, 2003
