»Ne obupajte. Smisel za humor je zelo pomemben,« je dejal Mario Sepulveda, eden od 33 čilskih rudarjev, ki so bili več kot dva meseca ujeti 600 metrov pod zemljo v rudniku v San Joseju na severu Čila, preden so jih rešili.

»Uredite stvari doma. Organizirajte se! Vzpostavite in držite se rutine, da vam ne bi postalo dolgčas. Mnoge stvari lahko počnete,« je dejal za francosko tiskovno agencijo AFP.

Kot izrednega pomena pa je izpostavil, da se morajo ljudje držati navodil o omejevanju stikov in umivanju rok, saj gre za zdravstveni problem.

Luis Urzua, ki je bil vodja izmene, ko so zaradi plazu 5. avgusta 2010 ostali odrezani od sveta, je izpostavil, da se iz situacije niso mogli rešiti. Pokazali smo veliko tovarištva, veliko smo se pogovarjali, pomagale pa so nam tudi molitve, je povedal za AFP.

»Nismo prosili Boga za pomoč, temveč da pomaga ljudem, da bi imeli moč in voljo, da bi nas še naprej iskali,« je dejal Urzua, ki so ga 13. oktobra 2010 kot zadnjega rešili iz jame.

Karantena v udobju

Carlos Paez, eden od 16 ljudi, ki so preživeli strmoglavljenje letala v Andih 12. oktobra 1972, je takrat peljal urugvajsko ragbi moštvo na tekmo v Čile. V nesreči je umrlo 12 ljudi, 17 jih je umrlo v naslednjih tednih. V izjemno težavnih razmerah v zasneženih Andih pa je preživelo 16 ljudi, ki so preživeli tudi zato, ker so jedli meso pokojnih potnikov.

Paez je izpostavil, da je ogromna razlika v »teh dveh karantenah«, če je to mogoče tako imenovati - sedanji zaradi koronavirusa in takratne, ko je kot 18-letnik v andskih gorah preživel 72 dni pri 25 stopinjah pod ničlo, brez virov, brez hrane in stika z zunanjim svetom.

Sedaj 66-letni Paez je izpostavil, da ljudem ob pandemiji koronavirusa naročajo, naj ne delajo ničesar. »Pošljejo te domov in naročijo, da si umivaj roke. Na voljo imaš vse udobje - televizijo, internet, hrano. Torej se nimaš nad čem pritoževati,« je dejal za AFP.

Boj proti arogantnosti

V Andih so se borili proti konkretnemu sovražniku - goram, snegu in mrazu, sedaj pa gre za boj proti nevidnemu sovražniku, kar povzroča negotovost, je priznal.

Sedaj se bori proti arogantnosti. »Skušam biti ponižen in ubogati. Sporočilo je jasno - ostani doma in si umivaj roke. Tako enostavno je,« je dejal. »Skušam ubogati, saj želim živeti,« je pristavil.

67-letni Roberto Canessa, ki je prav tako preživel to letalsko nesrečo, pa ljudem svetuje, naj začnejo kak projekt, naj se zaposlijo. Tudi sam je v gorah stalno delal, da ne bi razmišljal in da ga ne bi zajela tesnoba, je povedal za AFP.

Canessa, ki je kardiolog, sedaj skuša za urugvajske bolnišnice zagotoviti mehanske ventilatorje s preoblikovanjem ročnih. Poudarja, da se morajo tako kot v Andih tudi sedaj zanesti na sebe, saj ventilatorjev ni mogoče dobiti po vsem svetu. »Problem moraš spremeniti v priložnost. Krize so tiste, ki pripeljejo do izumov,« je še dejal.